Bliskovitih zasukov in spreminjanja pravil iz dneva v dan (oziroma z večera na jutro) smo v koronačasu v Italiji že nekako vajeni, »odredba enodnevnica« predsednika deželne vlade Massimiliana Fedrige pa predstavlja verjetno vrhunec te zmede – v upanju, da še višjih vrhuncev ne bomo dočakali.
Menda se ne dogaja povsod to, kar se v Italiji. Trgovci zvečer iz medijev izvejo, da bodo lahko naslednjega dne kljub prejšnjim ukazom delali (to se je zgodilo v Furlaniji - Julijski krajini). Gostinci med nabavljanjem živil vsakokrat ugibajo, ali bodo bari in gostilne v naslednjih dneh obratovali in kako – no, zdaj ne bodo (razen za s sabo ali dostavo na dom). Telovadba je v šolah prepovedana, v resnici pa na prostem dovoljena, ampak absolutno nič več petja in flavte ... za en dan.
Komunikacija je nedvomno slaba. Državna in deželna vlada sporočata svoje odločitve zadnji hip. Kriva pa je tudi igra vlog. Fedriga očita ministru za zdravje Robertu Speranzi, da je Furlanijo - Julijsko krajino brez tehtnega razloga uvrstil na oranžni seznam. Pet desnosredinskih županov potegne z njim, čeprav sami nimajo nobene pristojnosti in strokovnjakov na epidemiološkem področju. Ko bi Rim te odločitve sprejemal politično, na kar namigujejo nekateri, bi bilo zelo hudo; kako bi si pa razlagali, da je levosredinska Emilija - Romanja postala oranžna, ligaški Veneto pa ostal rumen?
Očitno ni stvar politike, ampak 21 parametrov, na katere se sklicuje odbor znanstvenikov. Ti so ocenili, da se je Furlanija - Julijska krajina znašla na tanjšem ledu. Potrebna je zaostritev. Fedriga, ki je marca ob prvem valu vabil množice na smučišča, potem pa zahteval »trdo roko« in vlado obtoževal, da omahuje, tokrat trdi, da Rim pretirava.
Ne vemo, naj presodijo strokovnjaki (in ne župani). Običajne politične igre pa se v tem zahtevnem obdobju ne obrestujejo. Gotovo ne nam državljanom, okuženim in ne.