PANDEMIJA V ITALIJI: Odgovorni s(m)o vsi

S pandemijo je v Italiji približno tako kot z davki. Če bi vsi plačevali davke, bi bila Italija Indija Koromandija: denarja bi bilo dovolj za zdravstvo, izobraževanje, raziskovanje, infrastrukture. Isto velja za koronavirus. Če bi vsi upoštevali navodila o maskah in vzpostavitvi varne medosebne fizične razdalje, bi bilo okužb bistveno manj. Kar seveda velja za celo Evropo (kjer pa je stopnja davčne utaje nižja kot pri nas ...).

Vse je bilo jasno že po izbruhu prvega vala, ko so epidemiologi opozarjali, da bo treba z virusom sobivati vse do iznajdbe cepiva in množičnega cepljenja prebivalstva. A je bilo mnogim bolj všeč poslušati »strokovnjake« z ulice in spleta, ki so jim potuho dajali politiki, podjetniki in del medijske mašinerije. Če bi nekaj milijonom »veseljakom« dovolili, da se še naprej neodgovorno izživljajo, bi ob nekontrolirani rasti okužb, prej kot si lahko mislimo, dočakali kolaps zdravstvenega sistema. Znašli bi se v položaju filmske igralke Kate Beckinsale v filmu Pearl Harbor, ko je med napadom Japoncev na oporišče ZDA na Pacifiku leta 1941 v prepolni ambulanti z rdečilom označevala čelo lažje ranjenih, ki jim gre nuditi pomoč, težje pa je morala zaradi prevelikega števila poškodovanih vnaprej »obsojati« na smrt. Nekaj takega se je menda spomladi v Lombardiji že dogajalo.

Ali to pomeni, da je politika brez krivd? Seveda ne! Je pa potrebno vedeti, kdo je za kaj odgovoren. Glede zdravstvenega sistema vlada zgolj določa splošne standarde in zagotavlja finančna sredstva. Za vse drugo so pristojne Dežele in funkcionarji, ki so jih same postavile na čelo zdravstvenih struktur. Vlada je pred poletjem v zdravstveno malho dodala poldrugo milijardo evrov za nabavo opreme, za financiranje hotelov za covidne bolnike in 10 tisoč novih zaposlitev. O konvencijah s hotelirji ni ne duha ne sluha, zaposlenih je bilo manj kot tisoč ljudi, sistem sledenja okužbam je zaradi pomanjkanja osebja zelo hitro odpovedal. No, ko se epidemija nebrzdano širi, noben ukrep ne vzdrži vala, a najmanj, kar lahko zapišemo je, da Dežele, vsaj večina izmed njih, svoje naloge niso izpeljale tako dobro in sporočila, ki so jih dajala, niso bila tako dosledna, da si lahko dovolijo valiti krivdo na druge.

Je pa vlada v celoti odgovorna za reševanje ekonomskih posledic pandemije. Škripa, da je joj: zamude z izplačili, izpad spletnih sistemov, birokratske zablode, slabo napisane in neuresničljive uredbe. Na primer: nekdanji predsednik INPS Tito Boeri in novinar Sergio Rizzo v knjigi Riprendiamoci l’Italia opozarjata na neustreznost vladne poroštvene sheme, ki naj bi podjetjem v času koronavirusa zagotavljala potrebno likvidnost. Ta na primer, opozarjata Boeri in Rizzo, ni (začasno) odpravila določila o odgovornosti bančnih zavodov v primeru »neprevidne odobritve posojil«. Da bi se zavarovale pred nevarnostjo, da posojilojemalec ne bi preživel pandemije (mnoga podjetja je ne bodo), dajanje posojila banke zato še naprej pogojujejo s celo vrsto jamstev, ki ves postopek zakomplicirajo, zlasti za manjša podjetja, ki jih je v Italiji daleč največ. Morda je tako tudi prav, a neprevidne Contejeve obljube o hitri pomoči so šle rakom žvižgat ...