Kdor več let zahaja v gore, bo potrdil, da je med letošnjo poletno sezono v hribih opazil bistveno večje število planincev. Epidemija novega koronavirusa je spremenila navade ljudi. Ko so bili maja bari in gostinski lokali še zaprti, je po ulicah in parkih bilo mogoče opaziti nadpovprečno število »telovadcev«. Danes, ko so dovoljene tudi druge dejavnosti v prostem času, je tovrstnih »športnikov« že manj.
V poletju, v katerem je koronavirus preprečil oziroma »odsvetoval« potovanja v bolj oddaljene kraje ter zadrževanje v zaprtih prostorih, pa so hribi doživeli pravi naval ljudi. To so nam potrdili tudi iz priznane goriške trgovine s športno opremo, kjer še nikoli niso prodali toliko parov gojzarjev kot v covid-19 letu. Iz izkušenj lahko potrdimo, da je bila gneča povsod, od Julijskih, Karnijskih in Kamniško-Savinjskih Alp, pa vse do Karavank, Dolomitov in bolj oddaljenih Apeninov. Toliko ljudi najbrž v hribih še ni bilo, saj je bilo na pohodnike mogoče naleteti – med vikendom in delavniki – na bolj zahtevnih in manj priljubljenih hribih, beri tistih, ki v bližini nimajo planinske hoče, prava gneča ljudi pa se je zbirala na enostavnejših oziroma bolj »prikupnih«, skorajda že »komercialnih« vrhovih. Krasno, bi kdo rekel, saj nas že od malih nog učijo, da je treba hoditi v gore in čim več ur preživeti v naravi.
Tako je, naravo in gore pa je treba tudi spoštovati. Vse večje število intervencij gorskih reševalcev, ki je predvsem posledica večjega števila pohodnikov, priča tudi o tem, da so ljudje, ki se odpravljajo v hribe, povprečno manj pripravljeni. Gore zahtevajo znanje, pripravo, opremo, spoštovanje ter poznavanje lastnih sposobnosti. Tako se je zgodilo, da smo letos na Triglavu, simbolu Slovenije in slovenstva, kar posledično privablja na 2864 metrov visoko goro še dodatne množice ljudi, lahko opazili marsikaj. Pohodniki, ki po septembrskem snegu naskakujejo vrh v supergah. Nedeljski planinci, ki se eno uro po startu iz Vrat zaskrbljeno sprašujejo, ali je pot do vrha še dolga. Kamenje, ki zaradi človeške nezbranosti vsepovsod leti. Gospa, ki se po zdrsu na prepadnem delu, kjer ni zavarovana in nima čelade, »zavaruje«, s tem da se dobesedno obesi na pohodnico, ki hodi pred njo. Povsem teroriziran približno desetletni otrok, ki ga dve odrasli osebi – najbrž proti njegovi volji – z vrvjo dobesedno vlečeta po grebenu in ga spodbujata, da bo »strahu kmalu konec«. Da gneče na vrhu hriba in vrste na jeklenicah sploh ne omenjamo. Spletni uporabniki pa so bili pred nekaj tednih zgroženi, ko je zaokrožila fotografija »pohodnika«, ki je na vrh Triglava prinesel celo kolo, razvila pa se je debata, ali je to sploh spoštovanje do gore, ki je, ponavljamo, simbol enega naroda. Po drugi strani pa na skriti in nepoznani gori Montusel v Furlaniji je bilo mogoče srečati le same izkušene in zelo pripravljene planince, ki se najraje izogibajo gneči.
S tem ne želimo obsojati ljudi, ki se odpravljajo na Triglav in druge vrhove, tudi če jih včasih podcenjujejo, saj tovrstna pravica pripada vsem. Spomniti pa se je treba, da vsaka gora zahteva primerno stopnjo pripravljenosti. Ko bi se na Triglav, Jalovec, Mangart in »druščino« vsi odpravljali, potem ko so že prehodili nekoliko enostavnejše hribe, bi bilo intervencij gorskih reševalcev verjetno manj. Vsak naj torej razmisli, kako naj zaščiti sebe, gore, predvsem pa druge pohodnike in gorske reševalce, ki večkrat tvegajo svoje življenje zaradi predrznosti, egoizma ali preprosto ignorance drugih. Pa naj nikoli ne pozabi na primerno opremo, začenši z obutvijo.