PO SLOFESTU: Če je to malo ...

Prirediti tridnevni javni dogodek v središču mesta je z organizacijskega vidika velik zalogaj. V danih razmerah še veliko večji, saj mora organizator ob že itak obsežni dokumentaciji upoštevati vrsto predpisov in posledičnih omejitev, ki jih zahteva ta koronačas. Zvezi slovenskih kulturnih društev je prejšnji vikend uspelo. Slofest je po zaslugi zlasti energičnih uslužbencev iz njenega tržaškega urada, članic in članov zvezinih odborov ter drugih, ki so tri dni prostovoljno dežurali na Trgu sv. Antona, ponudil pester izbor dogodkov za različne starostne skupine in okuse. Zaradi filmov, likovnih delavnic, dijaških fotoorientiringov, koncertov, filozofskih debat in predstavitev knjig je bilo dogajanje na trgu kljub vsemu živahno.

Nova lokacija – omenjeni trg in bližnja Ulica Ponchielli, kjer je bilo manjše Slofestovo naselje –, je zelo prehodna in tudi nekoliko bolj »ljudska« v primerjavi z Borznim trgom, kjer so domovale prejšnje izvedbe Slofesta. Tako so bili na primer na stojnici Tržaškega knjižnega središča s spremenjeno lokacijo zelo zadovoljni, pri marsikateri drugi stojnici pa so zabeležili manjši obisk. Nanj resnici na ljubo odločilno vpliva ponudba oziroma atraktivnost posamezne stojnice: ko so na primer iz Slofestovega studia Radia Trst A oddajali glasbo v živo, so se pred njim mimoidoči radovedno ustavljali. V prihodnje bo najbrž treba pomisliti tudi na take ali drugačne oblike animacije, po več ur zaprti ali prazni šotori pa za mimoidoče prav gotovo niso vabljivi ...

Podobno velja za posamezne dogodke. Obisk je bil zelo različen, včasih so bila vsa razpoložljiva mesta (ta so bila zaradi proticovidnih omejitev omejena) pod velikim šotorom zasedena, včasih so gostje na odru zrli v skoraj prazno dvorano. Nedvomno je zeleno covidno potrdilo, brez katerega ni bilo vstopa, marsikoga odvrnilo od udeležbe. Zlasti tiste radovedne mimoidoče, ki bi morda samo pokukali v šotor ali posedli za nekaj minut. Tako pa je bila udeležba na Slofestu bolj kot kdajkoli zavestna odločitev. Kdo ve, če je tudi zato zmanjkal del manjšinskega vodstva, da je imel marsikdo občutek, da to ni »festival Slovencev v Italiji«, kot se glasi Slofestov podnaslov, ampak le dela Slovencev ...

Večno vprašanje, koliko je bilo na Slofestu Italijanov, ostaja tudi tokrat odprto, na podlagi števila izposojenih slušalk za tolmačenje (to je sicer bilo predvideno le pri nekaterih dogodkih) pa lahko sklepamo, da so se le redki neslovenski someščani odločili za obisk Slofesta. Razlogov je najbrž več, ne nazadnje tudi ta, da so letošnji septembrski tedni prepolni dogodkov. V prihodnje pa bi bilo najbrž vredno razmisliti tudi o bolj »zvenečih« imenih in učinkoviti medijski kampanji. Bogat Slofestov program bi zahteval tudi tiskovni urad in profesionalce, ki bi ga učinkovito oglaševali v medijih in na najbolj popularnih družbenih omrežjih.

A kljub vsemu je bil večmesečni napor mnogih nedvomno uspešen. In ne nazadnje poplačan tudi z nasmejanimi obrazi pretežno mladih prostovoljk in prostovoljcev v rdečih Slofestovih majicah. Če je to malo ...