Politolog Angelo Panebianco je v dnevniku Corriere della Sera pred nedeljskimi volitvami pozval Giorgio Meloni in Enrica Letto, naj prevzameta pobudo ter naj uredita razmere v desni in levi sredini. Panebianco največjima italijanskima strankama dejansko predlaga neke vrste politično premirje, v katerem bi med drugim tudi sprejeli novo volilno zakonodajo, po možnosti proporcionalno. Vsakdo se volivcem predstavi s svojim strankarskim simbolom, vladna zavezništva pa se sklepajo po volitvah. Politolog je prepričan, da bi bil »institucionalni pakt« med Brati Italije in Demokratsko stranko edini, ki bi lahko rešil politični sistem pred kolapsom. Nobenega zavezništva med desno in levo sredino, le dogovor o pravilih igre.
Panebiancova zamisel bo ostala mrtva črka na papirju, lokalne volitve pa so pokazale, da sta Meloni in Letta edina, ki sta lahko zadovoljna z nedeljskimi volilnimi izidi. Zadovoljen je lahko še Carlo Calenda, čigar stranka Akcija se vse bolj uveljavlja kot pomemben sredinski dejavnik v levosredinskem volilnem zavezništvu, če se bo to sploh oblikovalo.
Meloni in Letta sta liderja brez pravih in resnih koalicij. V desni sredini je Berlusconijeva stranka že dolgo časa v zatonu, Liga pa plačuje hude napake, nerodnosti in površnost Mattea Salvinija. V levosredinskem taboru Gibanje petih zvezd postaja vse bolj marginalna stranka, čeprav ostaja še vedno največja parlamentarna sila. Od zadnjih parlamentarnih volitev so minila dobra štiri leta, politično gledano pa nas od tistih volitev ločujejo desetletja.
Najtežja naloga čaka Letto. Njegova stranka je trdna in solidna, leva sredina pa šibka in razklana. Če bodo na prihodnjih parlamentarnih volitvah kaj štele koalicije, bo morala Demokratska stranka povezati to, kar je še ostalo od levice, Gibanje petih zvezd ter Calendo in Mattea Renzija. Zelo zahtevna in težka naloga, vsekakor pa edina pot, s katero lahko leva sredina enakovredno tekmuje z desno sredino. Letta je sposoben in spreten politik, za takšno nalogo pa bi bil potreben novi Romano Prodi, ki ga trenutno ni videti na obzorju.
Tudi Giorgia Meloni ima svoje trnje. Njena stranka je v velikem vzponu in se uveljavlja po vsej državi, njeni zaveznici pa preživljata krizo. Naprej, Italija je stoodstotno odvisna od Silvia Berlusconija, v Ligi pa je Salvinijeva vodilna vloga vse bolj pod vprašajem, čeprav v bližnji prihodnosti ni pričakovati zamenjav za krmilom stranke. Bolj realistična je ocena, da bo Salvini pod vse večjim »nadzorom« pragmatičnega dela Lige, ki ga poosebljajo minister Giancarlo Giorgetti ter predsednika Veneta in Furlanije - Julijske krajine, Luca Zaia in Massimiliano Fedriga.
Giorgia Meloni ima še drug velik problem, to je nerazčiščen odnos do preteklosti. Bratje Italije so nasledniki MSI in Nacionalnega zavezništva, do tukaj nič hudega, stranka pa se ni nikoli jasno ogradila od fašizma, katerega ideologija je še doma med članstvom in med lokalnimi kadri. To prihaja do izraza tudi v njenem odnosu do slovenske manjšine, posebno na Tržaškem. Ne gre samo za nasprotovanje vrnitvi Narodnega doma Slovencem, ki si ga stranka z vladno ambicijo ne bi smela privoščiti, ampak za njen odklonilni odnos do javne rabe slovenščine in nasploh do vsega, kar je slovensko.