POLITIČNE ZDRAHE: Pozabljeni Grilz

Ponedeljkova (28. januarja) slovesnost v tržaškem občinskem svetu je izzvenela kot nekakšen apel k človečnosti in solidarnosti, ki ju danes pogrešamo. Ne moremo si namreč zakrivati oči pred današnjimi migrantskimi tragedijami, pred dramatičnimi brodolomi, ki smo jim priča dan za dnem v Sredozemskem morju. Bila je to zaušnica ravnodušnosti, ki se zaskrbljujoče širi med nami, in sovraštvu do ljudi, takih kot smo mi, ki želijo le zapustili nevarne afriške ali bližnjevzhodne države, da bi zavarovali svoja življenja in življenja svojih najdražjih.

Zakaj se ne zavedamo, da bi najbrž ravnali enako, če bi se rodili v državi, kjer divja vojna in da smo lahko srečni, da smo se rodili tu, kjer nam nič ne manjka in kjer nič ne ogroža naših življenj? Ko bi se postavil v kožo teh »revežev«, ki jih sanja po boljšem življenju žene tudi v smrt, bi občinski svetnik stranke Fratelli d’Italia Salvatore Porro včeraj gotovo ne godrnjal.

Da gre za neprimerno politično retoriko in da je to sramotno, je bilo slišati. Neodobravanje ga je spodbudilo, da je zagrabil za pero in na list ihtavo zapisal nekaj misli, ki so mu rojile po glavi. Ob koncu srečanja je zapis izročil podpisani, naj v dnevniku zabeležim njegovo razočaranje. Razočaranje nad tem, da se na svečanosti nihče ni spomnil tržaškega novinarja Almeriga Grilza in nihče ni povabil njegovih kolegov, kot je na primer Fausto Biloslavo ... Kot sramotnega (besedo je podčrtal) pa je ocenil tudi nastop direktorja deželnih poročil Rai, ki je vehementno napadel pristop zaprtih pristanišč (pri tem se mu je najbrž zapisalo, saj je o tem govoril tajnik državnega sindikata Usigrai).

Skratka, njegova končna ugotovitev je bila ta, da je Rai politično zaznamovana ustanova. Za nameček pa se je obregnil še ob minuto molka za tri novinarje, ki je ni bilo.