POLITIKA: Film o krizi

Zavrtimo film politične krize znova. Vodja Lige in notranji minister Matteo Salvini je v četrtek, 8. avgusta napovedal konec sodelovanja Lige v vladi Giuseppeja Conteja. To je storil le nekaj dni potem, ko je vladna večina z zaupnico odobrila »njegov« zakon o varnosti, ki ga je predsednik Mattarella podpisal ne brez ugovorov. Conte je povedal, da mu je vodja Lige priznal, da se je za krizo odločil, da bi tudi v Italiji unovčil širok konsenz, ki ga je pridobil maja na volitvah za obnovo evropskega parlamenta (Salvini je glede tega dolgo molčal, Conteja pa demantiral šele prejšnji četrtek). Dobro mu kažejo tudi javnomnenjske raziskave. Napoved o nezaupnici vladi je Salvini pospremil z vehementno zahtevo po takojšnjih volitvah, čeprav je razpis volitev izključna pristojnost predsednika republike, ki je v Italiji garant ustave. Naglico je Salvini upravičil s potrebo, da se čim prej oblikuje vlada, ki naj jeseni odobri proračun. On, je poudaril, program gospodarskega zagona ima. Zato je na enem od svojih poletnih shodov pozval Italijane (morda ga je v govorniški vnemi zaneslo), naj mu podelijo »polna pooblastila.« Vsaka drugačna rešitev gre proti volji ljudstva, je naglasil vodja Lige. In, ne nazadnje, volilno kampanjo bi vodil z vplivnega, medijsko izpostavljenega in za nabiranje točk donosnega položaja notranjega ministra.

Salvinijeva brezobzirnost je v očeh njegovih nasprotnikov izbila sodu dno. Tako rekoč čez noč se je v parlamentu oblikovala fronta, ki si ne želi, da bi državo v prihodnje vodila enobarvna vlada Lige, morda s podporo Melonijeve. Takšna večina bi si lahko z zakonskimi določili podredila sodstvo, spreminjala ustavo po svoji mili volji, leta 2022 pa izvolila »svojega« predsednika republike. Z obvladovanjem vseh vzvodov oblasti in demagoško držo - tako svarijo nasprotniki Salvinija - bi bila odprta pot v avtoritarno demokracijo, kakršno poznajo v Rusiji in na Madžarskem.

Fronta, ki Salviniju pripisuje takšen načrt, je zdaj širša. Njen nosilec je politična levica, ki se sklicuje na antifašizem. A precej prepričano se ji je pridružilo Gibanje 5 zvezd (vsaj njen pomemben del), ki se počuti izdano in opeharjeno. V ozadju je tudi del Berlusconijeve stranke, menda tudi Berlusconi sam, ki bi s Salvinijem sodeloval le, če lahko nanj vpliva in blaži njegove ekscese. Ostali del »vojske« predstavljajo, priznajmo si, parlamentarci, ki si želijo zgolj to, da bi obdržali položaj in plačo.

Česa ta fronta noče je jasno, ali je to lahko osnova za alternativno vlado, pa je seveda drugo vprašanje. Glasovanje o dnevnem redu je pokazalo, da je drugačna večina (tudi brez desnice) možna. A gre za druščino, ki se zdi zelo razglašena. Lahko sicer računa na podporo Bruslja, establišmenta, v mednarodne tokove vpetega podjetništva, intelektualcev, medijev in katoliške cerkve, ki ji gre v nos Salvinijevo blasfemično zlorabljanje krščanskih simbolov in neupoštevanje papeževih stališč o migrantih. A vsi ti dejavniki nimajo nekdanje moči.

Če želi biti fronta na pogon DS-G5Z kredibilna, mora zato vzpostaviti medsebojno zaupanje, predvsem pa med državljani vzbuditi vtis, da lahko radikalno spremeni stanje in stabilno vodi državo. Je to možno?