Petek, 23 oktober 2020
Iskanje

PRED REFERENDUMOM: Ni še idealna država

19. sep. 2020 | 15:15
    Dark Theme

    Ustavni referendum, na katerega smo državljani Italije poklicani jutri in v ponedeljek, v idealni državi ne bi zbujal posebnih skrbi. Prej nasprotno: v idealni demokraciji državljani odločajo o tem, kakšen naj bo najvišji demokratični inštrument – parlament. Po tej plati je Italija udejanjenje idealne demokracije. Tu pa se idealiziranje države, kar zadeva predmet mojega pisanja, tudi konča.

    Ko bi živeli v idealni državi, bi že bil uresničen 26. člen zakona št. 38 iz leta 2001 – izpred skoraj dvajsetih let –, ki s ciljem zaščite Slovencev v Italiji navaja, da »volilni zakoni za volitve senata in poslanske zbornice vsebujejo določila, ki olajšajo izvolitev kandidatov, ki pripadajo slovenski manjšini«. Po odobritvi zakona in člena se je kar nekajkrat italijanski volilni zakon spremenil. Olajšav narodna skupnost ni dočakala.

    Ko bi živeli v idealni državi, bi se tako zahtevnega področja, kot je spreminjanje ustave – temelja demokratičnih držav –, ne lotevali zlahka. Gotovo ne na impulz politične sile, ki si je na svojih začetkih polnila usta z demagoškimi slogani. Svoje somišljenike, toda ne samo nje, so prepričali, da so sedeži v obeh domovih parlamenta udobni fotelji, v katere so parlamentarci nezasluženo posedeni. Na noben način se ne moremo znebiti vtisa, da ima referendum demagoško dno. Ko ne bi bilo tako, bi se reformiranja parlamenta in klestenja stroškov politike lotili drugače. Učinkoviteje. Poskusov, da bi to storili, je bilo zadnjih trideset let v Italiji več. Nazadnje decembra 2016, ko je premier Matteo Renzi naredil usodno napako, da je obstoj svoje vlade povezal z izidom referenduma, ki pa bi ob zmanjšanju števila parlamentarcev odpravil tudi enakovredni bikameralizem – eno izmed šibkosti v italijanskem zakonodajnem procesu. Referendum je tedaj postal orožje v političnem boju, ki je pokopal vsekakor boljši poskus spremembe ustave od današnjega.

    Tokratni reformatorji parlamenta bi nas lahko z lahkoto prepričali, da hočejo učinek. To bi storili, ko bi najprej uvedli novo volilno zakonodajo, ki ne bi povečala moči velikih in zmanjšala teže malih. Ko bi zagotovili enakovredno predstavništvo vsem deželam, zlasti manjšim. Ko ne bi oslabili njihovega glasu, predstavnikom dežel pa bi tudi omogočili, da prispevajo k izvolitvi predsednika države. Ko bi dovolili manjšinam – tudi Slovencem –, da se z enakimi možnostmi kakor danes ali, raje, s povečanimi možnostmi dokopljejo do svojega predstavnika ne glede na matematično enačbo, po kateri manj mest v parlamentu = manj možnosti za izvolitev manjšinca. Ko bi napisali in izglasovali nova in boljša pravila, ki urejajo delovanje parlamenta in njegovih komisij; to predstavlja namreč za državno blagajno višji strošek kakor plače in bonitete za parlamentarce.

    Ko bi ukinili enakovredni bikameralizem, po katerem imata oba domova parlamenta danes enako vlogo: dvodomnost parlamenta bi lahko ostala, poslanska zbornica in senat pa bi dobila drugačni funkciji. Da reforma ne gre v to smer, govori napoved, da bi po novem dobili volilno pravico za izvolitev senatorjev vsi polnoletni državljani (danes je meja 25 let) in bi starostno mejo za vstop v senat s 40 znižali na 25 let. Za poslansko zbornico in senat bi torej veljala povsem ista pravila. Kje je reforma, kje poenostavitev političnega odločanja? Zmanjšanje števila parlamentarcev brez ustreznih zakonodajnih jamstev ustvarja več težav, kot jih rešuje. Med temi je tudi možnost, da bi lahko bila senatorka Tatjana Rojc, ravno zato, ker (še) ne živimo v idealni državi, v italijanskem parlamentu z zredčenimi sedeži zadnja slovenska parlamentarka.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Si boste naložili aplikacijo Immuni?

    6. okt. 2020 | 16:18
    Da
    Ne
    Sem si jo že
    Ne vem
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo