PRISTANIŠČE: Pa so prišli Evropejci

Hektolitri črnila so bili v preteklih letih preliti v zvezi s kitajskimi interesi v Trstu. Italijanski in tuji mediji so razglabljali o tem, ali se bo tržaško pristanišče spremenilo v jadransko konico svilne poti oz. projekta En pas, ena cesta, s katerim hoče Xi Jinping povezati Kitajsko z Bližnjim vzhodom, Evropo in Afriko. Eni so pisali z zanimanjem, drugi s pomisleki, tretji so izražali bojazen (tudi s plakati po mestu), da se bo Trst pokitajčil.

Stikov je bilo veliko: kitajske delegacije so si ogledovale pomole, njihove družbe so se pogajale z graditelji logistične ploščadi, zanimale so se za zaledje (tudi za center Freeeste v Boljuncu), predsednik Pristaniškega sistema vzhodnega Jadrana Zeno D’Agostino je redno potoval na Kitajsko. Vrhunec je bil podpis sporazuma o sodelovanju med pristaniškim sistemom in kolosom CCCC leta 2019 v Rimu (ob robu sporazuma med državama, ki je zmotil Američane), potem pa se ni zgodilo nič konkretnejšega. Zaradi pandemije ter sporov med Kitajsko in ZDA, ki so ravno družbo CCCC pred meseci uvrstile na svoj črni seznam zaradi sumov korupcije, uničevanja okolja in drugih zadev.

»O Kitajcih se več govori, ker je to modno, v igri pa so mnogi drugi. Ne pozabimo na Evropejce.« Tako nas je med intervjujem oktobra leta 2018 z nasmeškom opomnil D’Agostino, človek, ki je zrežiral železniško-logistični preporod pristanišča: okrepil je povezave s severno (Duisburg, Kiel, Rostock, Zeebrugge) in vzhodno Evropo (Budimpešta) ter z zalednimi terminali (Fernetiči, Boljunec, Červinjan, Tržič, Gorica, Pordenon).

In res. Čeprav s(m)o se ob simpozijih o svilni poti vsi radovedno ozirali proti Daljnemu vzhodu, so glavne tuje naložbe teh let prišle iz Evrope. Nazadnje iz Nemčije: ko je Hamburg septembra lani prevzel nadzor nad logistično ploščadjo, je minister za gospodarski razvoj Stefano Patuanelli potrdil »našo zavezanost atlantskemu paktu«, kar za predstavnike Gibanja 5 zvezd ni nekaj samoumevnega. Duisburg je v istem obdobju vstopil v družbo Interporto, ki upravlja terminal pri Fernetičih in logistični center v Boljuncu. Nemci si utirajo nove trgovske poti, ker je povpraševanje po dobrinah v celinski Evropi veliko, njihove reke pa so že zasičene z blagom.

Malo pred njimi so se pojavili Madžari, ki so s svojo državno družbo odkupili dolgo zanemarjeno onesnaženo območje nekdanje rafinerije Aquila pri Žavljah. To bo njihov izhod na morje. Še prej pa so v pristanišče prispeli Danci, ko je velikan DFDS prevzel turškega lastnika terminala družbe Samer. Same naložbe »made in EU«.

Kitajski interesi pa niso izpuhteli. Nove priložnosti ponuja med drugim sporazum o naložbah med EU in Kitajsko, ki so ga tik pred novim letom podpisali po sedemletnih pogajanjih. Pa še en namig: Orbanova Madžarska je najzvestejša kitajska partnerka v Evropi; gosti velik distribucijski center Huaweia, po novem tudi edino kitajsko univerzo v EU. V Trstu naj bi Kitajci v skladu z že podpisanim sporazumom (morda) pomagali krepiti železnico. Madžari so lastniki bodočega žaveljskega terminala, ki bo (ko bo območje sanirano) z železnico povezan.

To, da tržaško pristanišče – kot tudi druga jadranska pristanišča, ki so s širitvijo Sueškega prekopa postala še zanimivejša – privlačuje tuje naložbe, nekateri v Italiji tolmačijo kot »razprodajo«. Dejstvo je, da pristanišče raste, in to tudi dobesedno, meter za metrom. Cilj, ki so si ga postavili v pristaniški upravi, pa je izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja prostocarinski režim, in s tem spodbuditi predelovalne dejavnosti: da blago ne bo zgolj potovalo skozi pristanišče, ampak tudi proizvajalo neko dodano vrednost.