PRISTANIŠČE: Škarje in platno

Tržaško pristanišče se v teh letih razvija. Postalo je bolj vidno, z novo infrastrukturo (z logistično ploščadjo) veča svoje zmogljivosti. Za Trst se zanima vse več investitorjev – pa ne samo s Kitajske, tudi iz arabskih držav, iz nekdanjih sovjetskih republik in seveda iz severne Evrope, da ne govorimo o Turčiji. Tako po morju kot po železniških tirih je pristanišče, ki je v svoj sistem zaobjelo zaledne tovorne terminale in Tržič, povezano z vse večjim številom evropskih in drugih mest. Za Koper, ki prav tako strmo raste, je prav železnica zaenkrat še vedno Ahilova peta.

Skratka, v tržaškem pristaniškem zraku je poleg onesnaženja čutiti optimizem. Zasluga gre terminalistom in predsedniku pristaniške uprave Zenu D’Agostinu, ki svoje delo opravlja precej bolj dinamično od predhodnikov. Pogovarja se z vsemi. Prav zaradi tega pa bi mu marsikdo rad izmaknil stol.

Pristanišče je bilo vedno glavno vozlišče lokalnih ekonomskih in političnih interesov, v središču katerega je dolga leta vse niti držal senator Giulio Camber.

V parlamentu ga ni več, ima pa v rokah še vedno veliko moč. Najbrž ni naključje, da se je ta teden prav on pojavil na lokalni televiziji, kjer je javno kritiziral predsednika pristaniške uprave (naslednika njegove varovanke Marine Monassi), češ da bo v Trst privabil kitajsko nevarnost, ki bo vsilila kitajska pravila. Na TV-oddajo so nas opozorili iz Krožka Miani, kjer poudarjajo, da D’Agostino vedno zagotavlja, da kdorkoli pride v pristanišče, mora uporabiti tukajšnjo delovno silo ob upoštevanju obstoječih pogodb in pravic.

Zdaj je krog senatorja Camberja doživel udarec; njegov brat Piero in tržaški odbornik Maurizio Bucci sta med obsojenimi zaradi neupravičene uporabe sredstev deželnega sveta. »Stric iz ozadja« pa se ambicijam ne odpoveduje, saj so bili lepi nedavni časi, ko je v rokah držal škarje in platno.