V šoli so nas (in jih) učili, da so starejši vedno mlajšim za zgled. Vedno pa le ne drži, vsaj če bi sodili po shodih, ki so v preteklih dneh potekali po tržaških ulicah. V ponedeljek so nasprotniki covidnega potrdila nase opozorili z ne ravno zavidljivim obnašanjem. Novinarki deželnega programa javne radiotelevizije RAI so s silo iztrgali mikrofon, kamero njenega sodelavca so tolikokrat sunili, da je naposled padla na tla. Na koncu protesta pa je manjša skupinica še iztegnila desnice v fašistični pozdrav, kot da bi sobotni črni napad na sedež sindikata CGIL v Rimu še ne predstavljal jasne kaplje čez rob. Sicer pa si udeleženci shodov proti covidnemu potrdilu slave nasploh niso priborili s preveliko omiko. Že na prejšnjih manifestacijah so metali steklenice, sedeže medijev so obmetavali s tem, kar je pač prišlo pod roko.
K sreči jabolko kdaj pa kdaj le pade daleč od drevesa. V torek dopoldne so dijaki tržaških višjih srednjih šol dokazali, da se le da svoje pravice zahtevati brez nasilja. Da se da protestirati brez žaljenja drugih, da če nekaj zase zahtevaš, ni nujno, da s tem bližnjega potlačiš. Skratka, tudi način protestiranja nekaj dokaže.