RASIZEM PRI NAS: Šport je vzgoja

Izhajal bom iz dejstva, da me na nogometni tekmi v Trebčah med ekipama deželnih U17 med Krasom Repen in Manzanesejem ni bilo. Tudi po številnih pogovorih z neposrednimi pričami, dinamika dogodka ni povsem jasna. Sodnikovo poročilo pa ima uraden pečat. Prepričan sem, da je tudi verodostojno.

Dejstvo je, da je Krasov nogometaš vrstniku iz Manzana izustil sramotne žalitve na račun njegove barve polti in njegovih korenin. Kar se je zgodilo, ne sodi ne samo na športna prizorišča, ampak niti v družbo nasploh.

Rasizem je resda prisoten v vseh družbenih tkivih. Tudi med Slovenci v Italiji, čeprav smo že celo stoletje (in več) tudi sami tarča rasističnih oziroma protislovenskih izpadov. To pa nam še ni zaleglo. Očitno se od tega nismo še ničesar naučili. Slovenska športna društva so bila od same ustanovitve (po drugi svetovni vojni) kovačnica sožitja, strpnosti oziroma medsebojnega (slovensko-italijanskega) spoštovanja. Po eni strani želimo biti zgled za vse ostale. Po drugi pa še nismo razumeli, da je šport predvsem vzgoja.

Če bomo tudi tokrat le kot noji potisnili glavo v pesek, bomo zamudili novo priložnost. Pravzaprav ne vemo, kako bo ukrepal NK Kras Repen. Vsakršno podcenjevanje in prikrivanje tovrstnih dejanj gre v škodo mladim, na katerih sloni prihodnost.

Deželna nogometna zveza FIGC je pravzaprav v celoti upoštevala protirasistični pravilnik, ki ga je uvedla pred nekaj leti.

Kapo dol. Da bo kazen tudi vzgojna, pa morajo pri tem sodelovati tudi klubi.

Vsi skupaj upoštevajmo geslo evropske nogometne zveze UEFA »Say No To Racism« (Reci ne rasizmu).