Torek, 15 junij 2021
Iskanje

ROZA UTRINKI: En »giro« na Giru

25. may. 2021 | 12:11
    Dark Theme

    Roza karavana je šla mimo. Njen dolgi val pa bo prav gotovo šele v prihodnjih mesecih in letih dodobra pljusknil in zmočil celotno območje Goriške, od Gradeža do Brd ter goriško-novogoriškega urbanega območja. Vsaj tako upajo turistični operaterji, ki so zaradi pandemije preživeli najbolj črna leta po drugi svetovni vojni, briški vinarji, ki bodo še bolj prepoznavni. Pravzaprav vsi, ki živimo na tem območju. Kot številne druge evropske dežele (beri Alzacija na meji med Francijo in Nemčijo), Šlezija (na meji med Poljsko in Nemčijo) je tudi Goriška plačala hud zgodovinski davek: prva svetovna vojna, fašizem, raznarodovanje, druga svetovna vojna, razmejitev in še bi lahko naštevali. »Mejo so uspeli spremeniti v ljubezensko petje,« je v nedeljski izdaji časopisa Corriere della Sera napisal novinar Luigi Nucci, ki je v strnjenem zgodovinskem prerezu zelo objektivno opisal dogajanje na tem koščku ozemlja v osrčju Evrope. Citiral je briškega pesnika Alojza Gradnika, ki je med drugim prevedel Danteja in Petrarco.

    Svojega dela pa ni dobro opravila novinarka Rai Maria Barresi, ki je med prenosom s Trga Evrope / Transalpine (dobesedno) poročala tako: »Nahajam se na mestu, kjer so leta 1947, po prvi svetovni vojni postavili zid. Prav tu so številni Italijani padli v boju za Gorico«. V šoli je bržkone »špricala« ure zgodovine. Ali pa ne. Italijanski zgodovinski višješolski učni program sicer predvideva obravnavo obeh svetovnih vojn in tudi Resistenze. A večkrat se zaradi pomanjkanja časa učni načrt zaključi pri prvi svetovni vojni. O fašizmu ne duha ne sluha. Po Rai 2 smo slišali še marsikaj nezgodovinskega. Gorico so primerjali z Berlinom, češ da so mesto po drugi svetovni vojni razkosali na dva dela. Novo Gorico so pravzaprav začeli graditi oktobra 1947. leta. Gorica kot mesto je po letu 1947 ostalo na italijanski strani. »Ne sramuj se molka, če nimaš kaj povedati,« pravi ruski pregovor. Tudi novinarji (kot politiki), če že nis(m)o vešči, bi morali zgodovinski del prepustiti zgodovinarjem.

    Na Sabotinu, kjer so nekoč strašili topovi in mitraljezi, je te dni med napisoma Naš Tito (desno) in W l’Italia (levo) utripalo veliko rožnato srce. Srca so močno utripala tudi med kolesarskimi navdušenci v Brdih, kjer so številni navijači hrupno navijali za primorskega kolesarja Jana Tratnika. Na gnečo ljudi nismo bili več vajeni. Pandemija nam to doslej ni dopuščala. Morda je res znak, da se vračamo v toliko željeno normalnost.

    Ob progi smo na (skoraj) celotnem območju brali večjezične pozdrave Giru. Italijanščina se je v pravem evropskem duhu prepletala s slovenščino in furlanščino. Vsakič ko to opazimo, smo ponosni, da lahko živimo na tako raznolikem in vse prej kot dolgočasnem koščku zemlje. V Koprivnem, Marianu, Mošu, Števerjanu in drugje bi lahko turist sploh ne vedel, kje se nahaja: Italija, Slovenija ali bog-ve-kje. Enostavno Evropa. Le na družbenih omrežjih so nekateri opozorili in se hudovali, da je na Oslavju »zbodel« enojezičen napis (samo v italijanščini). Škoda, zamujena priložnost.

    Pa še nekaj. Ker smo športniki, bi lahko ocenili navijanje ob progi. Brda so tokrat premagala »Collio« 1:0.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Ali soglašate s tistimi, ki trdijo, da bi morali imeti cepljeni proti covidu-19 vrsto ugodnosti, kot so, denimo, brezpogojna druženja, potovanja brez obveznega brisa, odprava zaščitnih mask?

    7. jun. 2021 | 17:04
    Da
    Ne
    Ne vem
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo