V 70. letih prejšnjega stoletja je v uspešni seriji risank nastopal medved Napo Capo, ki je svoj vzdevek dobil, ker se je kot Napoleon čutil pametnejšega od drugih dveh medvedov, s katerimi so doživljali razne dogodivščine in je zato bil on vodja trojice. Tudi v trojici Conte-Di Maio-Salvini obstaja neki »Napo Capo«. Za razliko od medvedka iz risank ni niti simpatičen, vsaj meni osebno ne, je pa tudi on v svojem malem prepričan, da je nekak poosebljen Napoleon.
Njegov avtoritarizem pogosto prekipeva čez mero. Najnovejši primer je njegova direktiva »ad navem«, ki je napisana točno po meri ladje Mare Jonio italijanske nevladne organizacije Mediterranea. Salvini je vsem civilnim in vojaškim pomorskim enotam ukazal, da morebitni ladji z begunci, tudi če pluje pod italijansko zastavo, preprečijo vplutje v italijanske teritorialne vode.
Napoleonska direktiva je razhudila obrambno ministrico Elisabetto Trenta iz Gibanja 5 zvezd, ki jo je označila za »kup blodenj«. Povzročila pa je celo odziv navadno v javnosti molčečih admiralov in generalov na čelu štabov oboroženih sil. Tokrat so dali jasno vedeti, da notranji minister ne more ukazovati vojaških enotam, saj so dolžni spoštovati le navodila obrambne ministrice in kvečjemu predsednika republike, ki je po ustavi tudi vrhovni poveljnik oboroženih sil.
Glede na to bi bilo najbrž koristno, ko bi predsednik Sergio Mattarella, ki je to gotovo že naredil na za Kvirinal običajen diskreten način, tudi javno potegnil za ušesa prekipevajočega notranjega ministra in ga opozoril, katere so njegove dolžnosti in pooblastila glede javne varnosti. Problem Salvinijeve direktive je namreč ta, da je njen namen predvsem propagandni, s ciljem rasti Lige na bližnjih evropskih volitvah, nikakor pa ne bo zajezila morebitnega množičnega begunskega vala, do katerega prav lahko pride, če se bo državljanska vojna v Libiji še stopnjevala.
Če bi se vojaški spopadi zaostrili in bi se zares sprožil množičen begunski val, je ni ministrove direktive, ki bi ga lahko zadržala. Begunce z vojnih območij je treba sprejeti, če že ne iz človeške solidarnosti pa vsaj zato, ker to določajo tako italijanski kot mednarodni predpisi. V interesu Italije je, da se na to možnost pripravi in da še odločneje zahteva delitev odgovornosti v Evropi, vključno s Salvinijevimi prijatelji Orbanom in drugimi »višegrajci«. Nujno je tudi, da Italija ta val nadzoruje in s tem prepreči, da bi se med begunce pomešali džihadisti IS, ki naj bi jih trenutno v Libiji bilo kakih 400. Prav reševalne ladje nevladnih organizacij lahko pri tem pomagajo, saj so vsi njihovi potniki ob izkrcanju povrženi strogim kontrolnim postopkom, vključno s preverjanjem prstnih odtisov in drugih biometričnih podatkov z bankami podatkov evropskih varnostnih služb.
Bolj kot domišljave Napoleone potrebuje Italija za svojo varnost dosti tihega in skrbnega profesionalnega dela tako diplomacije kot varnostnih služb. Pretekle vlade so za to vzorno skrbele in ni naključje, da Italija za razliko od Francije, Belgije, Nemčije, Velike Britanije, Španije in drugih evropskih držav ni bila tarča večjih terorističnih napadov. Bog ne daj, da bi zdaj bilo drugače.