SELEKTIVNI SPOMIN: In potem je prišel Tito

»Naslovom posvetov se ne sme oporekati, kot se ne sme oporekati platnici knjige, preden bi slednjo prebrali. Kdor hoče kritizirati, naj prisluhne srečanju in kritizira vsebine.« Tako je tržaško srečanje o »slovenskem lažnem samopomilovanju« v okviru dneva spomina na žrtve fojb in eksodus uvedel odv. Paolo Sardos Albertini, predsednik Lege Nazionale. No, srečanju smo prisostvovali in na podlagi vsebin lahko potrdimo, da je bilo pokroviteljstvo deželne in občinske uprave neumestno.

Pa ne zaradi samega Sardosa Albertinija, čigar nastop je bil dostojen, čeprav po našem mnenju nepopoln. V njem je v bistvu glavno krivdo za napetosti in nasilje med Italijani in Slovenci v 20. stoletju naprtil Francu Jožefu, ki da je v interesu Dunaja cinično ščuval ene proti drugim ter tako postavil temelje za tragične dogodke, ki so v teh krajih sledili po njegovi smrti. Podobno naj bi pozneje storil Tito, a le zato, da bi izvedel komunistično revolucijo. Mussolinijevega nasilnega obmejnega fašizma ni omenil, kar ni čudno. Dejal pa je, da so imeli Slovenci enako kot nekoč Italijani vso pravico, da so hrepeneli po lastni državi in da »se moramo vsi veseliti, da so leta 1991 to dosegli«.

Sledilo je mestoma osupljivo predavanje starega misovca Renza de’ Vidovicha, ki se očitno še danes boji, da nameravajo Slovenci zasesti Trst in iz njega pregnati (ali kar zmetati v morje, tako je rekel) Italijane. Znanec nam je pozneje prišepnil, da je to verjetno del njegove osebne zgodovine, da gre za »zadrski sindrom obkoljencev«. Predavatelj je namreč odraščal v dalmatinskem mestu, ki je bila nekakšna italijanska enklava v Kraljevini Jugoslaviji.

Kakorkoli, govornik je v svojem dolgem monologu iz kompleksne zgodovinske slike ozemelj ob severnem Jadranu kirurško izvlekel dogodke, pri katerih so ali naj bi vlogo krvnikov odigrali Slovenci, žrtve pa so bili Italijani. Od tod tisto lažno samopomilovanje v naslovu srečanja. Med navajanjem zgodovinskih dogodkov iz let 1868 in 1915 ter vpletanjem zaničljivih opazk do Slovencev (ali kar Kraševcev) in njihovega jezika je mirno preskočil 25 let in po dogodkih iz leta 1920 nadaljeval s ... »potem pa je prišel Tito«.

Selektivni zgodovinski spomin – na eni ali drugi strani – je že stara igra, ki utruja in naveliča, saj je postala nadvse predvidljiva. Novih generacij ne zabava (o čemer priča povprečna starost na posvetu), predvsem pa ne prinaša nobene koristi. Ko bi res znal vsakdo (ne ravno misovec, ampak uradna Italija, Slovenija ter desničarji in levičarji z obeh strani) malo pomesti pred svojim pragom, bi verjetno zmogli narediti velik skupen korak v prihodnost. Besede, izrečene in zapisane v teh zadnjih letih, pa kažejo, da je morda še vedno prezgodaj.