SENATORKA IN STRANKA: Prestop ne preseneča

Vpis senatorke Tatjane Rojc v Demokratsko stranko, dogodek je ovekovečila tudi fotografija stiska rok z državnim tajnikom stranke Nicolom Zingarettijem, je manj presenetljiv, kot se lahko komu zdi. Rojčeva in stranka sta s to potezo dejansko postavila temelje za ponovno »rimsko« kandidaturo slovenske senatorke tudi v prihodnji zakonodajni dobi. Zdajšnja je, kot kaže, na prepihu. Predčasnih volitev ne gre izključiti.

Tiskovna konferenca, na kateri je Rojčeva novembra predstavila eksperitzo pravnika Giuliana Salberinija o pravnih okvirih in možnostih določitve posebnega mehanizma za izvolitve Slovenke oz. Slovenca v rimski parlament, je zaradi pomanjkanja konkretnih predlogov (pričakovati je bila morda opredelitev za t.i. ladinski model) mnoge razočarala. A ključna je bila v tržaški kavarni Tommaseo napoved deželnega tajnika Demokratske stranke (DS) Cristiana Shaurlija. Ta je dejal, da si bo njegova stranka prizadevala, da bi koalicijske partnerje in opozicijo prepričala o potrebi spremembe ohlapnih in neuporabnih določil za izvolitev Slovenke oz. Slovenca v parlament. A je dal razumeti, da je pot težka, zato bo DS v vsakem primeru še naprej zagotavljala izvolitev Slovenca. Če sodimo po sedanjih javnomnenjskih raziskavah in ob upoštevanju zmanjšanje števila parlamentarcev, ki je bilo že uzakonjeno, lahko »demokrati« v Rim iz FJK pošljejo le peščico svojih predstavnikov. Slovencu lahko DS izvolitev v parlament omogoči torej le, če ga ima v ustreznem volilnem okrožju (prvič) za svojega »spitzenkandidata«. Težko bi lahko drugi strankarski pretendenti za sedež v parlamentu sprejeli, da bi to mesto zavzemala neodvisna kandidatka. Zato, najbrž, prestop Rojčeve v strankine vrste. Zanjo sicer velja, da je že vse od izvolitve resno vzela svojo vlogo edine izvoljene senatorke levega tabora iz FJK. Zelo aktivno se ukvarja s kriznimi žarišči v deželi, je pobudnica različnih zakonskih osnutkov in predlogov in – za razliko od svojih predhodnikov med Slovenci v rimskem parlamentu – v javnost pošilja sporočila z mestoma ostrimi puščicami na račun političnih nasprotnikov. V očeh italijanskih volivcev DS, skratka, že zdaj ne deluje zgolj kot zaščitnica manjšinskih pravic.

Prestop Rojčeve v DS je morda tudi del krajevne politične igre. Ni naključje, da se je nanj s slabo prikritim nelagodjem odzvala Slovenska skupnost. Odnosi med strankama so v zadnjem obdobju skoraj dosegli dno. SSk demokratom očita nelojalno samovoljnost uprave FJK v času guvernerke Serracchiani, DS pa slovenski stranki, da se zdaj spogleduje s Salvinijevo Ligo. »Zabetonirana« kandidatura Slovenke na prihodnji parlamentarni listi DS bi SSk postavila v kočljiv položaj. Težko bi ji lahko odrekla podporo, ne da bi se pri tem izpostavila obtožbi, da s tem implicitno podpira desničarsko koalicijo, v kateri je tudi stranka Fratelli d’Italia Giorgie Meloni, ki se je na državni ravni odrekla proevropski usmeritvi svojega predhodnika Gianfranca Finija, v FJK pa so njeni glasniki Fabio Scoccimarro in njemu podobni.

Če je temu tako, je tudi bolj jasno, zakaj minister iz vrst DS Francesco Boccia še ni prižgal zelene luči za imenovanja Marca Jarca na čelu Paritetnega odbora. Dokler ne bo razčiščenja med strankama, ki pri nas (še) izražata glavnino volivcev in izvoljenih predstavnikov, bo semafor najbrž ostal rdeč. Razčiščenje pa je nujno.