Na odprtju tržaškega sedeža gibanja CasaPound sta jasno prišli do izraza dve plati iste (črne) medalje. Lokalni koordinatorji gibanja CasaPound se medijem predstavljajo kot požrtvovalni fantje, ki imajo pri srcu le prihodnost Italije in njenih državljanov. Ker država po njihovem ne pomaga ljudem v stiski, jim oni delijo živila in opozarjajo na socialno stisko premnogih. Do tujcev, ki so se integrirali v družbo in so morebiti tudi postali italijanski državljani, nimajo predsodkov. Lahko jih sprejmejo v svoje vrste, na podlagi etnične pripadnosti ne delajo razlik. Tako je dejal deželni koordinator gibanja, mlad delavec iz Maniaga, ki daje vtis iskrenosti.
Vir vseh problemov je zanje Evropska unija, zato bodo na evropskih volitvah zagovarjali izstop. To bi pomenilo tudi ponovno vzpostavitev meje med Italijo in Slovenijo, ki je zanje nujna, če se hočemo zavarovati pred nezakonitimi migranti. Na vprašanje, ali bi bili domačini z obeh strani meje zadovoljni, je pokrajinski koordinator odgovoril: »Tržačani so desetletja zahajali v gostilne onstran meje, to bi lahko delali še naprej.«
To so stališča, s katerimi se lahko strinjamo ali ne. Potem pa je še druga plat. Somišljeniki (skoraj vsi moški) se niso zdeli vsi enako strpni. Ko pa je bilo s sosednje Ul. Ginnastica slišati provokacijo, so se v hipu odzvali in se tja zgrnili; zasrbele so roke, prerivali so se s karabinjerji. Kot da bi čakali samo na to. Piko na i pa je postavil državni predsednik Gianluca Iannone, ko je novinarjema obeh tržaških dnevnikov, ki sva ga zaprosila za izjavo, odvrnil, da ne, ker mu časopisa gresta »na k...c«. Tudi to je CasaPound.