SLOFEST: Pravljično sodelovanje

Skoraj štiri tisoč razdeljenih programskih knjižic so poveden podatek o tem, da so ga Tržačani in ostali naključni obiskovalci mestnega središča opazili: Slofest tudi tokrat ni šel neopazno mimo. Po ocenah organizatorjev je njegovih 50 dogodkov obiskalo nad pet tisoč ljudi, sooblikovalo pa nad tisoč nastopajočih.

Slofest je nedvomno daleč najbolj množičen dogodek Slovencev v Italiji. Zlasti pa je Slofest motor, ki prižiga druge motorje in poganja nova sodelovanja. Vzemimo na primer glasbeni sprehod po nekdanjem getu: leta 2017 je Glasbena matica k sodelovanju povabila samo svoje učence, letos pa tudi judovsko skupnost, s katero – roko na srce – naša društva in organizacije ne gojijo ravno rednih stikov. Udeleženci sprehoda so tako slišali preplet glasbe in zgodovine, pa tudi zelo povedne besede: »Ko je leta 1920 gorel vaš Narodni dom, smo Judje molčali, nekaj let kasneje smo bili mi na vrsti ...«

Slofest je tudi spodbujevalec novih projektov in ne le za enkratno rabo: Narodna in študijska knjižnica si je na primer tokrat zamislila razstavo o stereotipih, s katerimi so italijanski in slovenski pisatelji opisali oba naroda. Razstava bo v prihodnjih mesecih potovala po knjižnicah in dvoranah.

In kaj reči o slovenskem bogoslužju, ki se je na željo faranov prvič pojavilo v evangeličanski cerkvi ravno za časa Slofesta? In kaj o grških, srbskih in afriških pevcih, ki so nastopili na prazniku Slovencev v Italiji ... in še enkrat dokazali, da se s Slofestom Slovenci ne zapiramo v rezervat ali kletko, temveč praznujemo z ostalimi prebivalci mesta? Res je, nekaterih tudi tokrat ni bilo zraven in po pravici povedano ni lahko razumeti, zakaj ne čutijo želje, da bi se s svojimi zamislimi in projekti tudi sami vključili v tridnevni praznik. Morda ima prav predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev Živka Persi, ki je v intervjuju za naš dnevnik dejala, da se vsakdo pač odloča na podlagi lastnih programskih izbir in zanimanj. Morda res. Nerazumljivo pa bi bilo, ko bi bila za to kriva ideološka razhajanja oziroma vsem dobro znano ločevanje na naše in vaše.

Še dobro, da imamo medota Jureta, ki v svojem plišastem kostimu koraka po Borznem trgu z majico, na kateri piše RMV in SZSO. V njegovem pravljičnem svetu se je sodelovanje v manjšinskih vrstah res začelo. Pa čeprav le med taborniki in skavti. Živele pravljice!