SLOVENIJA: Golob in manjšina

Štirinajst vlad, ki so se zvrstile v samostojni Sloveniji, je krojilo usodo matične države in tako ali drugače pogojevalo tudi življenje Slovencev v Italiji. To seveda velja tudi za petnajsto vlado predsednika Roberta Goloba, ki se je rodila v težkih časih vojne v Evropi in vseh njenih posledic na vsakdanje življenje Evropejcev, da ne govorimo o trpljenju Ukrajincev. Vlada Janeza Janše se je morala spopasti s koronavirusom, njeno naslednico pa čakata vojno stanje in nevarnost novega izbruha pandemije.

Od Golobove vlade naša manjšina pričakuje pozornost, ki so ji jo izkazovale njene predhodnice ne glede na politično barvo in ministrsko sestavo. Res je, da dosedanji predsedniki vlad ter ministri za Slovence v zamejstvu in po svetu niso bili vsi enako občutljivi do nas, nekaterim (ti so bili v večini) so bili naši problemi pri srcu, drugim nekoliko manj. A takšno je pač življenje, na splošno pa se Slovenci v Italiji nimamo kaj pritoževati nad odnosom Slovenije.

Golob prihaja iz izrazito mejnega okolja Nove Gorice in dobro pozna dinamike čezmejnega sodelovanja, položaj slovenske manjšine ter odnose z Italijo. Iz istega okolja prihajata minister Matej Arčon in državna sekretarka Vesna Humar, kar predstavlja dodatno jamstvo, da bosta oba delovala v sozvočju z Golobom. Če dodamo dosedanjega generalnega konzula Vojka Volka, ki bo v kabinetu predsednika vlade skrbel za mednarodne odnose, lahko rečemo, da imamo Slovenci v Italiji v novi vladi kar nekaj dobrih prijateljev.

Dobro počutje manjšine je odvisno tudi od odnosov med Ljubljano in Rimom. Od nove slovenske vladne garniture, začenši z zunanjo ministrico Tanjo Fajon, pričakujemo, da bo vztrajala pri dosedanjem sodelovanju z Italijo in da bo opozorila sosedo vsakič, ko se bodo v manjšini pojavili problemi. Beseda manjšina kot most ni več v modi, a smisel ostaja enak.