SOCIALIZACIJA: Tistih deset minut odmora

Ko je ob 9.40 bil čas za prvi šolski odmor, je po hodnikih mrgolelo dijakov, ki smo iz svojega razreda odhajali v paralelko, da bi lahko poklepetali z najboljšo prijateljico ali polovico in bili po slabih dveh urah pouka spet skupaj. Zdelo se je, da se mladina iz različnih paralelk ne srečuje že več let, toliko smo imeli materiala za pogovor v tistih skromnih desetih minutah prostosti. Ob predaji svežih novic je bilo časa še za kavico pri avtomatu in kratek sprehod. Nezamenljivi trenutki socializacije med vrstniki so letos le bled spomin. Dijaki morajo med odmorom ostati v razredu, malico pa imeti s sabo. Snidenju z vrstniki iz drugih razredov se je treba začasno odpovedati. Nedvomno ima zdaj prednost zajezitev širjenja pandemije, treba pa je priznati, da se dijakinje in dijaki soočajo z omejitvami, ki v najslajših letih niso prijetne. V času družbenih omrežij je lahko posreden stik sicer zelo zgovoren. Nekoč so iz razreda v sosednji razred potovala daljša pisma, krajša sporočila na okrašenih kartončkih, spominske knjige in dnevniki, polni skrivnosti. Pomembno gradivo, ki se je iz roke v roko prenašalo prav med odmorom, saj je bilo tistih deset minut premalo, da bi si vse povedali. Kakšne bodo pri dijakih posledice omejitve gibanja v času, ko prekomerna uporaba novih tehnologij ustvarja velike distance? Morda bodo pogrešali snidenja, morda pa se bo med njimi ustvarila razdalja, ki je ne bo mogoče zapolniti.