SOLIDARNEJŠA EU?: Posejali so seme

Tako mučnih pogajanj med voditelji članic EU ne pomnimo že od časa grške krize in še takrat konklave predsednikov in premierjev ni trajal štiri zaporedne dni. Dlje so menda zasedali le v Nici leta 2000. V igri je tokrat več kot zgolj odobritev svežnja za ponoven zagon gospodarstva po epidemiji novega koronavirusa in od vprašanja, koliko od skupnih 750 milijard evrov naj bo nepovratnih sredstev in koliko posojil. Spopad med peterico bogatih skopuških članic z Nizozemsko na čelu ter vso preostalo Evropo se je navidez osredotočil na barantanje o nekaj desetinah milijard nepovratnih sredstev več ali manj. Vendar je razprava zajela tudi evropski proračun za naslednje sedemletje, vprašanje preseganja načela soglasja za odločanje v Svetu EU in načelo evropske solidarnosti s skupnim zadolževanjem, se pravi izdajanjem obveznic EU za financiranje »recovery plana«.

Do sinoči se je izoblikoval kompromis, ki delno zadovoljuje ene in druge. Nizozemec Mark Rutte in Avstrijec Sebastian Kurz se bosta pred domačo javnostjo lahko postavila s prihrankom na prispevkih za unijo. Prav tako njihovi trije nekoliko zmernejši skandinavski zavezniki. Kljub temu pa kompromis le vsebuje nekaj semen, iz katerih bo morda v prihodnjih letih vzklila bolj povezana in solidarna Evropa.

V zameno za okrnjeno nepovratno pomoč je varčna (in sebična) peterica morala sprejeti skupne evropske obveznice in popustiti glede pravice do veta zoper pomoč državam, ki ne bi ubrano plesale po njihovem taktu. Tu smo pri ključnem vprašanju odločanja v Svetu EU. Evropeisti so za večinsko odločanje, ker zdajšnja potreba po soglasju nudi vsaki še tako majhni članici možnost izsiljevanja z vetom. V to jabolko bo slej ko prej treba ugrizniti. Zdaj ko Velike Britanije ni več v EU, bodo Rutte, Kurz in njima podobni vse težje branili dosedanje privilegije.

Mednje sodi tudi fiskalni dumping, s katerim Nizozemska in še nekatere članice grabijo del davčnih prihodkov od drugih držav. Ena od nalog italijanskega evropskega komisarja Paola Gentilonija, ki mu jo je izrecno poverila predsednica Ursula von der Leyen, bo tudi poenotenje davčnih zakonodaj držav članic. Zapletena zadeva, ki najbrž ne bo rešena v tem mandatu, za katero pa se pričakuje vsaj konkreten premik.

To tudi po zaslugi novih političnih ravnotežij. Italijanski premier Giuseppe Conte se je po poročilih iz Bruslja izkazal kot trdoživ pogajalec.

Poleg odvetniških izkušenj se je pri tem lahko oprl tudi na daljnovidne politične izbire rumeno-rdeče vladne koalicije, ki je v nasprotju s sterilnimi protievropskimi proglasi domačih populistov lani podprla nemško predsednico na čelu Evropske komisije. V zameno je zdaj iztržila, če že ne polno podporo, vsaj potrebam treh večjih latinsko-mediteranskih članic – Italije, Španije in Francije – bolj naklonjeno nemško držo. Če pomislimo, kako je še pred nekaj leti Nemčija ravnala z Grčijo, to ni malo.

V senci bitke za solidarnejšo Evropo pa se je v teh dneh v Bruslju odigrala tudi retrogradna bitka Madžarov in Poljakov, da bi si zagotovili izdatne evropske denarce tudi brez spoštovanja vladavine prava in osnovnih demokratičnih standardov. Z višegrajci je pritegnil tudi slovenski premier Janez Janša, ki mu opozicija doma očita, da začenja tudi sam imeti velike težave pri spoštovanju vladavine prava.