»SPOMIN«: Mišice in talci

Do kdaj bomo januar in februar vsakega leta žrtvovali na oltarju spomina kakor talci preteklosti, potem ko pa bi se morala Goriška krčevito oprijemati vsake pobude in misli o prihodnosti? Napenjanje mišic skrajno desničarskih skupin se je tudi (zlasti) pri nas – v Trstu, v Gorici – zadnja leta razpaslo in razbohotilo, zato ni videti, da se bo temu kmalu pisal konec. Vsaj ne, dokler ne bodo glasu dvignili tudi tisti, »večinci«, ki danes pasivno sprejemajo zlorabljanje spomina.

Zakaj ne dvignejo glasu združenja ezulov in potomcev povojnih žrtev, ker so si neofašisti prilastili dan njihovega legitimnega spomina? Ker so spomin napolnili z novo konfliktnostjo, katere cilj je novačenje pristašev? Zakaj ni reakcije na zastrupljanje ozračja v krajih, ki so že plačali previsok račun za razprtije iz preteklosti? Obsodba in reakcija na provokacijo je sicer prišla, a je bila v petek le slovenska in levosredinska. Politična izjema je bil župan Gorice. Včeraj pa je bila reakcija dijaška. Odreagirali so dijaki slovenskih višjih srednjih šol v Gorici. Izključno oni. Mladi sosedje z italijanskih šol, na katerih se je včeraj pojavil transparent neofašističnega gibanja, niso. Niti iz generacijske solidarnosti. Škoda. Ker talec napenjanja nacionalističnih mišic je tudi njihova prihodnost.

Vest o nočnih potuhnjencih, ki so šest plakatov nalepili na zid slovenskega višješolskega središča v Gorici, nas je v petek znova pahnila v dilemo o tem, s kakšnim poudarkom naj o njih poročamo. Ko je bilo v preteklosti pohodov in izpadov s krepko bolj grozečimi in mišičastimi sporočili na naših šolah in spomenikih neprimerno več, smo odločili, da jih bomo obravnavali za to, kar so: malenkostni in bedasti. Imeli smo jih za pritlikavo podrastje nacionalizma, ki je plahnel. Vsako izpostavljanje »podvigov« maloštevilnih bi bila njihova zmaga in naš poraz, smo razlagali naokrog. Prepričanja nismo spremenili. Zato smo danes izpostavili reakcijo in ne provokacije. Ker ostajamo budni.