Torek, 02 junij 2020
Iskanje

SPOMIN: Strah in svoboda

Svet |
27. jan. 2020 | 10:56
    Dark Theme

    Prvi prizor. Velika hiša nekje na Tržaškem, v njej živi 91-letna gospa. Sama. Od njene tragične deportacije v Auschwitz je minilo 75 let, o njej je javno že spregovorila, z ljudmi delila svoje grozljive spomine. Danes jo je strah. Na njihovo objavo v slovenskem dnevniku pristane le pod pogojem, da bo v njej neprepoznavna.

    Drugi prizor. Mestece Mondovì v Piemontu, v noči na petek se na vratih neke hiše pojavi napis Juden hier - tu živijo Judje. V njej je do smrti pred dobrimi 15 leti živela partizanka Lidia Rolfi, politična deportiranka, rdeči trikotnik v taborišču Ravensbrück. Vztrajno je ponavljala: hočem živeti, zato da spominjam, se oblačim, nosim šminko in vsem kričim, da na svetu obstaja pekel.

    Tretji prizor. Dom upokojencev v Sežani, v njem 95-letna Zora, fizična invalidka, a lucidna in odločna: ne sprašujte me o tem, kar sem doživela v Auschwitzu in Bergen-Belsnu, preveč me boli. Nočem obujati spominov, ker mi ne dovolijo spati. Tudi 75 let kasneje.

    Četrti prizor. Sredi Rima se na mobilnem telefonu mame 8-letne osnovnošolke pojavi sporočilo predstavnice staršev: razredničarka sprašuje za naše dovoljenje, da otrokom spregovori o dnevu spomina na holokavst.

    Peti prizor. Gledališče Arcimboldi v Milanu, v njem več sto mladih posluša dosmrtno senatorko Liliano Segre. Spremlja jo policijsko varstvo, ker ji spletni zaničevalci grozijo s smrtjo. V taborišču sem bila polna sovraštva in maščevanja, prizna nekdanja deportiranka judovskih korenin. Nekaj ur pred osvoboditvijo sem zagledala komandanta taborišča, ki je odvrgel uniformo in pištolo. Pomislila sem: zdaj ga ubijem. A tega nisem storila. Od takrat sem zares svobodna. Pozvala je mlade: mislite s svojo glavo in nikoli ne obrnite pogleda stran.

    Šesti prizor. Gledališče Miela v Trstu, pred njim dolga vrsta ljudi. V njem 106-letni Boris Pahor spregovori o lakoti, garanju, bolezni, smrti, ki so ga spremljale po nacističnih taboriščih. Ob koncu vsakega izmed nas pozove: ne pozabite na vse, ki so se v Evropi uprli fašizmu in nacizmu, bili zaradi tega deportirani in ubiti. Ne pozabite na rdeče trikotnike.

    Če bi bila filmarka, bi te prizore postavila v vrsto in posnela film. Morda ne preveč izviren, a resničen. Očitno bi bil dokumentarec.

    Ker sem novinarka, jih skušam posredovati bralcem. S pozivom: sprožimo akcijo, da bo vsak tržaški deportiranec dobil svoj spotikavec. Začnimo z živimi, če se seveda strinjajo. Da bodo Trst, Kras in Breg en sam bakren opomin.

    Če želite komentirati, morate biti registrirani

    $tempAlt.replaceAll('"','').replaceAll('<p>','').replaceAll('</p>','').replaceAll('<br>','').replaceAll('<br/>','').replaceAll('<br />','').trim()

    Za katero prepoved si najbolj želite, da bi jo odpravili?

    6. maj. 2020 | 17:24
    Prepoved ležanja na plaži
    Prepoved prostega prečkanja meje
    Prepoved obiska prijateljev
    Prepoved skupinskih športov
    Prepoved normalnega obratovanja barov in restavracij
    Vse sedanje prepovedi so na mestu
    Prikaz rezultatov

    Glasovanje zahteva prijavo