SPOMIN: Strah in svoboda

Prvi prizor. Velika hiša nekje na Tržaškem, v njej živi 91-letna gospa. Sama. Od njene tragične deportacije v Auschwitz je minilo 75 let, o njej je javno že spregovorila, z ljudmi delila svoje grozljive spomine. Danes jo je strah. Na njihovo objavo v slovenskem dnevniku pristane le pod pogojem, da bo v njej neprepoznavna.

Drugi prizor. Mestece Mondovì v Piemontu, v noči na petek se na vratih neke hiše pojavi napis Juden hier - tu živijo Judje. V njej je do smrti pred dobrimi 15 leti živela partizanka Lidia Rolfi, politična deportiranka, rdeči trikotnik v taborišču Ravensbrück. Vztrajno je ponavljala: hočem živeti, zato da spominjam, se oblačim, nosim šminko in vsem kričim, da na svetu obstaja pekel.

Tretji prizor. Dom upokojencev v Sežani, v njem 95-letna Zora, fizična invalidka, a lucidna in odločna: ne sprašujte me o tem, kar sem doživela v Auschwitzu in Bergen-Belsnu, preveč me boli. Nočem obujati spominov, ker mi ne dovolijo spati. Tudi 75 let kasneje.

Četrti prizor. Sredi Rima se na mobilnem telefonu mame 8-letne osnovnošolke pojavi sporočilo predstavnice staršev: razredničarka sprašuje za naše dovoljenje, da otrokom spregovori o dnevu spomina na holokavst.

Peti prizor. Gledališče Arcimboldi v Milanu, v njem več sto mladih posluša dosmrtno senatorko Liliano Segre. Spremlja jo policijsko varstvo, ker ji spletni zaničevalci grozijo s smrtjo. V taborišču sem bila polna sovraštva in maščevanja, prizna nekdanja deportiranka judovskih korenin. Nekaj ur pred osvoboditvijo sem zagledala komandanta taborišča, ki je odvrgel uniformo in pištolo. Pomislila sem: zdaj ga ubijem. A tega nisem storila. Od takrat sem zares svobodna. Pozvala je mlade: mislite s svojo glavo in nikoli ne obrnite pogleda stran.

Šesti prizor. Gledališče Miela v Trstu, pred njim dolga vrsta ljudi. V njem 106-letni Boris Pahor spregovori o lakoti, garanju, bolezni, smrti, ki so ga spremljale po nacističnih taboriščih. Ob koncu vsakega izmed nas pozove: ne pozabite na vse, ki so se v Evropi uprli fašizmu in nacizmu, bili zaradi tega deportirani in ubiti. Ne pozabite na rdeče trikotnike.

Če bi bila filmarka, bi te prizore postavila v vrsto in posnela film. Morda ne preveč izviren, a resničen. Očitno bi bil dokumentarec.

Ker sem novinarka, jih skušam posredovati bralcem. S pozivom: sprožimo akcijo, da bo vsak tržaški deportiranec dobil svoj spotikavec. Začnimo z živimi, če se seveda strinjajo. Da bodo Trst, Kras in Breg en sam bakren opomin.