STRELI IN ŽALOVANJE - Krogla v stebru

Medtem ko so preiskovalci na delu, bomo novinarji še naprej poizvedovali o ozadjih dvojnega umora, ki se je prejšnji petek zgodil v prostorih tržaške kvesture, ter o morilčevi preteklosti v Italiji, Nemčiji in Dominikanski republiki. Kljub temu pa bo še vedno obveljalo dejstvo, da je bil zločin, ki je tako prizadel krajevno skupnost, nepremišljeno in improvizirano dejanje.

Ko bi šlo za teroristični napad, bi se ukvarjali z njegovimi ideološkimi motivi. Tržaški primer pa za sabo ne pušča nič drugega kot osuplost nad dejstvom, da je človek, ki je bil osumljen zgolj kraje skuterja, izkoristil ugoden trenutek, da bi ubijal in streljal vsevprek. Zlo je včasih banalno, če si izposodimo izraz, ki ga je pred desetletji v povsem drugačnih okoliščinah skovala Hannah Arendt.

Presenetljivo močna in čustvena pa je bila reakcija občanov, kar je potrdil tudi sam kvestor, ki tako »množičnega objema« ni pričakoval. Ob pogledu na neprekinjeno romanje k morju šopov cvetja na stopnišču pred vhodom ter v veži kvesture ter v pričakovanju pogrebnih svečanosti prihodnjih dni smo se vprašali, od kod vsa ta čustvenost pravzaprav izvira. Le šest dni pred to tragedijo je v tržaškem pristanišču denimo umrl delavec, ki je prav tako izgubil življenje med opravljanjem svoje dolžnosti. Za njim žalujejo pristaniški delavci po vsej Italiji (danes bo na vrsti pogreb), vseeno pa se zanj ni premaknilo vse mesto. Normalno, bi lahko rekli, ker je okruten zločin odmevnejši od delovne nesreče, kakršnih smo (žal, ker tako ne bi smelo biti!) bolj vajeni. Žrtve so vse enake, streljanje na kvesturi pa je z različnih pogledov izreden dogodek. To drži, a še ni dovolj. Za množičnim žalovanjem za policistoma je še nekaj drugega.

Ko se zlo pojavi na osrednjem mestnem sedežu policije in pod streli padeta policista, se v kolektivnem čutenju nekaj očitno zamaje. Streli so namreč prizadeli institucijo, ki skrbi za varnost in red vseh občanov. Razkrili so, da je tudi policija – vitalni organ države – včasih ranljiva, z njo pa se počutimo ranljive vsi tisti, ki računamo nanjo. Tudi takim spoznanjem je namenjeno žalovanje, med katerim morajo posamezniki in člani neke skupnosti prebaviti določeno bolečo resnico. Pa čeprav vemo, da bodo sile javnega reda še naprej bdele nad nami ter zagotavljale red in mir.

Za sociološki pogled na pravkar povedano se lahko opremo na statistiko. V anketi, ki jo je poleti letos objavil javnomnenjski inštitut Piepoli, se je izkazalo, da so policijske sile (policija, karabinjerji, finančna straža idr.) trenutno edine institucije, ki uživajo med Italijani veliko zaupanje. V večji ali manjši meri jim zaupa celih 80 odstotkov anketiranih. Mnogo nižje, pod 50 odstotki, je bila na drugem mestu Rimskokatoliška cerkev, takoj za njo pravosodje. Sledile so Banka Italije (43 %), Evropski parlament (41 %), italijanski parlament (32 %) in sindikati (29 %). Če so Italijani torej zaradi tega ali onega razloga razočarani nad politiko (kot kaže tudi nizka volilna udeležba) in ne zaupajo drugim institucijam, se množično opirajo na steber sil javnega reda, ki se jim zdi še najbolj stabilen. Ko se vanj zarije krogla pištole, se steber še zdaleč ne zamaje, državljani pa vseeno ne ostajajo ravnodušni.