SVEŽENJ EU: Končno Evropa

Sveženj ukrepov, ki ga predlaga Evropska komisija, da bi članicam pomagala zagnati gospodarstvo pod udarom recesije po epidemiji koronavirusa, je za Evropo epohalni premik. Tudi če odštejemo nekaj odvečne retorike evropskih voditeljev, pomeni odločitev, da EU prevzame nase del finančnega bremena za gospodarsko okrevanje članic, radikalen zasuk v ekonomski ideologiji unije.

Vso razsežnost novosti razumemo, če jo primerjamo s finančnim zlomom v letih 2007-2008. Takrat je obveljala dogma varčevanja, seveda ne za sistemsko reševanje bank, ki je še poglobilo javni dolg in prineslo s seboj brutalno krčenje javnih izdatkov za socialo, zdravstvo, pokojnine, javne investicije. Varčevanje je skoraj ugonobilo Grčijo in hudo prizadelo druge šibkejše članice. Italija si tako še ni opomogla, njen BDP že celo desetletje bolj ali manj stagnira, javni dolg pa se kljub varčevanju še poglablja.

Novost je v tem, da bodo zdaj javne naložbe nadomestile varčevanje in da jih bo EU financirala z emisijo lastnih obveznic. To so zahtevale tri velike članice Francija, Italija in Španija. Nemčija je tokrat razumela, da se ne more več igrati kakor mačka z mišjo, kot je to počela z Grčijo, ampak da mora kot gospodarska lokomotiva Evrope nase prevzeti tudi del odgovornosti za solidarnost. Brez izdatne evropske pomoči šibkejši členi ne bi zdržali v evru, Nemčija pa bi izgubila koristi, ki jih je njenemu izvozu prinesla skupna valuta.

Kot utemeljuje nobelovec Paul Krugman, je bila uvedba evra brez prave politične, bančne in fiskalne unije katastrofalna napaka. Vendar iz nje ni poti nazaj. Pot je lahko le naprej, v tesnejše povezovanje, večjo soodgovornost in solidarnost med močnimi gospodarstvi in tistimi, ki zaradi strukturne zaostalosti ne držijo istega tempa in potrebujejo občasno izravnavanje razlik. Nekoč so to počeli z občasnimi devalvacijami lastnih valut, s skupno valuto to ni več mogoče. V zameno je treba, da bogatejši pomagajo šibkejšim. Natanko tako kot v ZDA bogati Kalifornija ali Florida preko zveznega proračuna pomagajo Louisiani ali Kentuckyju. Seveda so ZDA federacija, tesna in solidarna zveza, od česar je EU še daleč. Uvajanje skupnih obveznic EU pa je korak v to smer. Morda še delen, pogojen in previden, pa vendar korak v pravo smer.

Ekonomist Jean-Paul Fitoussi svari pred triumfalizmom. Sklad 750 milijard evrov je preskromen: »Zadoščal bi za zdravljenje gripe, nikakor ne za tumor, ki je napadel evropsko gospodarstvo«. Drug problem so čas in postopki. Uvedba novih instrumentov bo terjala kakih 7 mesecev. Soglasno jih morajo odobriti vse članice. Nekatere – Avstrija, Nizozemska, Danska in Švedska – se že upirajo. Ker je Nemčija tako odločila, jih najbrž ne bodo mogle ustaviti, skušale pa bodo postavljati pogoje in ovire. Tudi višegrajski nacionalisti, ki za zdaj molčijo, bodo skušali ohraniti zdajšnje privilegije in hkrati zavirati evropsko integracijo.

Pomembno bo, da vodilni Nemčija in Francija ter z njima Italija, Španija in druge v tesnejšo integracijo prepričane države, trdno držijo vajeti v ubrano smer. Populisti in suverenisti so po objavi novega svežnja EU obnemeli. Liga v Italiji jeclja, enako vsi drugi evroskeptiki, ki pa ostajajo na preži. EU in članice morajo čim prej preiti od besed k dejanjem in z njimi dokazati, da se iz brezna recesije ne bomo izvlekli vsak zase ampak le s skupnimi močmi.