TEHNOLOGIJA: Kontrolirano otroštvo

Današnji odrasli se večinoma z nostalgijo spominjajo svojega otroštva. Igranja na ulici, plezanja čez ograje in drevesa, »rabutanja« sadnih dreves, raziskovanja »prepovedanih« prostorov in njihove transformacije v igralne površine. Danes je časa za igro bolj malo. Otroštvo postaja vse bolj nadzorovana »dejavnost«. Starši strukturirajo prosti čas otrok v dobri veri, da ne smejo izgubljati časa. Raje jih vpišejo na jezikovne tečaje, jih vključijo v najrazličnejše dejavnosti, kot da bi jih prepustili dolgočasju.

Strokovnjaki v svojih študijah opozarjajo, da starši otrokom s tem početjem v veliki meri preprečujejo izkušnje, ki so jih sami dobili na pretek. To je seveda res. A ne pozabimo, da današnji odrasli v preteklosti niso imeli toliko zunanjih motilcev, kot jih ima današnja mladina. Mnogi starši tožijo, da njihovi otroci preživijo preveč časa na računalniku, telefonu, tablici ... Ko jim starši ugasnejo računalnik, v roke vzamejo tablico, ko jim zaplenijo tudi to, imajo v rokah pametni telefon. Iz strahu pred zasvojenostjo s tehnologijo starši ogromno energije porabijo za nadziranje igranja in postavljanja meja. Omejitev časa je zato najpogostejši konflikt na relaciji otrok-starš. Da bi se mu izognili, starši raje pretirano polnijo prosti čas otrok.

Kaj je najbolje za otroka, bo po lastni presoji ocenil vsak starš posebej. Dejstvo pa je, da otroci živijo v domovih, obdani z digitalnimi tehnologijami. Odrasli jih samoumevno uporabljajo za različne namene, želijo pa si, da bi jih najmlajši uporabljali čim manj, da bi se raje gibali na prostem ter družili z vrstniki in tako digitalne tehnologije uporabljali le v izobraževalne namene. Teoretično. V praksi pa starši kar hitro pozabijo, da otroci uporabljajo digitalne tehnologije (tudi) za zabavo in da absolutna prepoved stremi k še večji želji po uporabi. Naloga staršev je zato, da k celoviti vzgoji za življenje dodajo še vzgojo za uporabo digitalnih tehnologij.