Televizijski dvoboj dveh Matteov ima malo kaj opraviti s politiko, pa čeprav ga je medijska mašinerija že nekaj tednov pripravljala kot enega osrednjih političnih dogodkov tega sicer sivega, pretežno proračunskim ukrepom posvečenega oktobra. Lahko pa ga uvrstimo v svetlo tradicijo italijanske Commedie dell’arte. Se spominjate tradicionalnih mask, kot so Harlekin, Pulcinella, Balanzone, Pantalone? V njihovih prigodah je veliko hrupa, polno domislic in duhovitih besed, včasih pridejo tudi težke batine, ki bi v drugačnem kontekstu tepenemu odnesle glavo, praviloma pa se v tej komedijantski zvrsti nikomur ne zgodi nič posebno hudega in nazadnje vsi skupaj veselo zaplešejo na odru ...
Pod spretno režijo televizijskega majordoma Bruna Vespe, kot Zemlja starega sluge vsakršnega konservativizma, sta se povabilu k dvoboju z veseljem odzvala Matteo Renzi in Matteo Salvini.
Odkar je Silvio Berlusconi zaradi neizbežne parabole v senilnost vse manj zgovoren, sta od Los tres tenores - treh tenorjev italijanske politike ostala na sceni še ta dva, četudi oba nekoliko potolčena zaradi lastnih napak. Precej imata skupnega in ne samo zaradi mladostnih nastopov v telekvizih prav na Berlusconijevih televizijah, ki ju je med oddajo pokazal Vespa. Obema je oblast udarila v glavo po izdatnih zmagah na evropskih volitvah, oba sta že mislila, da imata v pesti Italijo in sta potem vse zapravila zaradi lastne nadutosti. Renzi z ustavnim referendumom, Salvini s poletnimi norostmi v kioskih na plažah.
Toda oba sta dovolj ambiciozna in nesramna, da se ne dasta. Kot Harlekin se po vseh batinah spet pobereta in razposajeno nadaljujeta, kot da se ni nič zgodilo. Oba sta tudi spretna gofljača in sta v Vespovo veselje te svoje lastnosti obilno izkazala v televizijskem dvoboju. Seveda brez kake pretirano učene dialektike, ki bi za občinstvo te oddaje bila prezahtevna. Sicer pa bi bilo naivno pričakovati miselno globino ali idejno prodornost od oseb, ki so jim vir navdiha v Renzijevem primeru Disneyjeve risanke in televizijske nanizanke, medtem ko bi za Salvinija res težko iskali kako globljo kulturno vsebino od tiste, ki jo lahko poslušamo ob strežnem pultu vsakega bara Sport.
Tako nam je ostala le Commedia dell’arte, v kateri sta oba Mattea izkušena in spretna. Na koga sta nas spominjala? Eden bi lahko bil Brighella: kot Harlekin je doma iz Bergama, tudi sam prefrigan in jezičen sluga, ki pa se nazadnje razvije v lik gospodarju zvestega hlapca. Drugi pa ne more biti nihče drug kot Stenterello, klepetav florentinski plebejec, nekoliko nagnjen k lenobi, ki se ga drži smola, a se iz vsake nevšečnosti izmaže s svojo zvitostjo in iznajdljivostjo.
Tako ste se Matteo Brighella in Matteo Stenterello skoraj dve uri veselo obdelovala z besednimi domislicami kot tudi z nizkimi udarci. Drug drugemu sta očitala nedoslednost in oportunizem: »Sonce ga je udarilo tam v Papeeteju in še zdaj ga razjeda ...«; »...prav on govori, ki si je od jutra do večera izmislil novo vlado«; »namesto da bi vladal, je kot notranji minister hodil po vaških šagrah ...«; »zato pa imam jaz 33 odstotkov konsenza, ti pa le 4 odstotke ... očitno je Renzi genij, ki ga Italijani niso razumeli ...«; »Salvini je že 27 let v politiki, rezultata pa še ni prinesel nobenega, le neskončno serijo spotov ...«. Navidez sproščeno sta streljala težke rafale besed, večkrat sta drug drugemu očitala lažnivost, potvarjanje številk in prikrivanje resnice, izvajanje sogovornika pa izmenično spremljala s spakovanjem, zavijanjem z očmi, vzdihovanjem in sikanjem v mikrofon. V prvih planih pa sta s težavo prikrivala bes, ki se jima je za nasmejano grimaso nabiral pod kožo ob napadih, ki so ju zadeli v živo. Kot je bilo pričakovati, sta se zbadala glede številk o migrantih in o tem, kaj je kdo od njiju naredil ali pa ni, ko je bil na vladi. Soglašala sta le v napadih na rimsko županjo Raggijevo. Zabavno je bilo, ko sta drug drugemu očitala zlorabo vojaških letal in helikopterjev, pri čemer pa imata oba kar precej masla na glavi, zato sta previdneje prešla na druge teme.
Komentatorji so včeraj razglabljali, kdo je zmagovalec dvoboja. Po točkah najbrž Renzi, ki je Salvinija spravil v očitno zagato tako glede porabe neupravičeno prilaščenih 49 milijonov evrov iz državnega sklada za volilne stroške kot tudi glede ruske podkupninske afere (»Res ne verjamem, da bi si Salvini prilastil vse tiste rublje, prav zato pa ne razumem, zakaj še ni tožil svojega sodelavca Savoinija,« ga je zajedljivo izzval). Nazadnje pa sta bila lahko oba zadovoljna. Renzi, ker je ponovno osvojil predolgo pogrešano vlogo prve dame na medijsko-politični sceni, Salvini pa, ker kljub prejetim udarcem, najbrž ne bo izgubil niti enega privrženca, saj se njegovi volivci zadovoljijo z običajnimi preprostimi parolami in kompleksnejših razmišljanj ne potrebujejo. Morda je pred volitvami v Umbriji še koga pridobil, ko je to deželo obsesivno omenjal, katerakoli je že bila tema soočenja.
Kaj pa politika v smislu polisa, skupnega dobrega, skrbi za potrebe državljanov? O tem, da ima Italija vsaj evropski če že ne svetovni rekord korupcije in davčnega utajevanja niti besedice. O brezposelnosti, rastoči družbeni neenakosti, pomanjkanju socialnih storitev malo ali nič. Kak bežen namig na epohalni problem podnebnih sprememb, a brez prave vneme. Ob vsej njuni besedni spretnosti smo pri obeh pogrešali vsaj oris dolgoročnejše vizije italijanske družbe. Najbrž iz enostavnega razloga, ker take vizije nimata.
Edina skrb jima je v tem trenutku uspeh bližnjih političnih shodov. Renzi se pripravlja na novo Leopoldo, ki naj bi bila odskočna deska za njegovo novo strančico, Salvini želi pokazati mišice desne sredine in Lige kot njene glavne gonilne sile na sobotnem vsedržavnem shodu v Rimu. Oba sta zato s pridom uporabila televizijsko tribuno, da sta dejansko drug drugemu pomagala in si naredila nekaj brezplačne propagande. Izkazala sta se kot spretna jezična dohtarja in učinkovita komedijanta, za kogar ima rad to zvrst. Kdor si želi politike, ki naj bi brez besednih igric, ampak z resnim ukrepanjem reševala njegove vsakodnevne probleme, pa se predsinoči ni zabaval.