Kdor nemočno spremlja dogajanje v Ukrajini, se najbrž sprašuje, zakaj zveza Nato, ZDA, Evropska unija in na splošno ves zahodni svet niso takoj ukrepali s konkretnejšimi dejanji. Prevladuje namreč vtis, da so se Ukrajinci znašli sami proti nasprotniku oziroma sovražniku, ki je zanje premočan. Navidezni zavezniki so – do sinočnje napovedi namestitve sil za zelo hitro odzivanje na vzhodnem krilu – sprva »odpovedali«, čeprav je predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola še pred par dnevi na Twitterju pisala, »da Ukrajincev ne bomo prepustili napadalcem«. Medtem ko so na Ukrajino izstreljevali rakete, padale bombe, v državo so vdirali tanki, je Zahod odgovarjal z izrednimi sestanki, vrhovi, srečanji in seveda s sankcijami proti Moskvi, za katere je bolj malo jasno, koga bodo bolj kaznovale.
Ekonomsko pot so izbrali, potem ko diplomatska ni uspela, saj je Putin od Zahoda zahteval preveč: večno nevtralnost Ukrajine, odpoved nadaljnji širitvi Nata na vzhod in umik Natovih raket iz vzhodnoevropskih članic. ZDA tega niso mogle obljubiti, Putin je tako najprej priznal separatistični republiki v Donbasu, ni pa se zadovoljil, da bi na tak način nadzoroval Ukrajino in ji preprečil vstop v Nato, saj želi spremembo politike v Kijevu. Zakaj pa ZDA ne intervenirajo? Za Američane Ukrajina ni tako pomembna s strateškega vidika, razlaga izvedenec za geopolitiko Dario Fabbri. Zveza Nato se v tej zgodbi doslej ni najbolj izkazala, saj je večkrat pokazala zanimanje, da bi med svoje člane vključila Ukrajino, zdaj pa jo je nekako »pustila na cedilu«, saj se zavezniki raje izogibajo temu, da bi streljali na evropskih tleh. Zavedajo se, da bi v primeru pomoči na tleh Ukrajine, ki, naj spomnimo, ni članica Nata, lahko sprožili dodatno Putinovo reakcijo, strah pred morebitnim jedrskim konfliktom pa ni nikoli odveč.
Pa še to. Več politikov je še do nedavnega javno hvalilo Putina, nekateri ga še vedno, saj je ruski predsednik npr. za Donalda Trumpa genij. Dovolj je tudi, da rahlo pobrskamo po družbenih omrežjih, da zasledimo kakega znanca, ki brani, opravičuje ali celo navija za Putina, ki ga nekateri še vidijo kot enega poslednjih braniteljev sveta pred nevzdržnim zahodnim kapitalizmom. »Nostalgiki« cenijo dejanja ruskega predsednika, ki bi rad spet vzpostavil nekdanje »meje« ter nekdanji »red«, za katerega pa malokdo ve, kaj naj bi res to pomenilo. Po napadu na Ukrajino pa je najbrž jasno, da za Putina ni mogoče navijati.