URBANISTIKA: Trgi in brazgotine

V Trstu so arhitekti pustili preveč brazgotin. Trga Vittorio Veneto in Goldoni ter Nanoški trg (Škavenca) na Opčinah vsak dan občane opozarjajo, kaj se zgodi, če se pri projektiranju upoštevajo samo sodobni urbani trendi, na kulturno tradicijo okolja pa se pozabi. Tako menijo člani odbora za varstvo urbane dediščine Cosapu, ki se borijo za to, da se na Trgu sv. Antona ne bi ponovile omenjene zgodbe.

Napovedana prenova tega trga je vsekakor primerna priložnost za razmislek o pogojih za uspešno prenovo arhitekturne dediščine. Pa tudi za razmislek o odnosu med arhitektom in konservatorjem. V nekaterih primerih bi ta dva strokovnjaka morala tesno sodelovati. Še posebej ko je v igri prenova trgov, ki sodijo med osrednje identitetne simbole mesta. V praksi pa se zdi, da je to sodelovanje prej nujno zlo kot priložnost. Kot da bi arhitekt in konservator že od vsega začetka prenove stala na nasprotnih bregovih: prvi kot ustvarjalec, ki ga zahteve po popolni ohranitvi zaščitenega območja samo ovirajo, da ne more razviti svojega avtorskega izraza; drugi pa kot nekakšen od države dodeljeni odvetnik, ki mora zaščiteno območje braniti pred vsakim, še tako premišljenim in smiselnim posegom. Seveda je to slabo izhodišče za ustvarjalni dialog.

Slabi primeri v Trstu kažejo, da bi bil pogoj uspešne prenove lahko le enakovreden in dopolnjujoč odnos med arhitektom, konservatorjem ali varuhi urbane dediščine. Največji slovenski arhitekt Jože Plečnik je nekoč izjavil: »Še nikdar nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili.« Tega arhitekti, ki so konec devetdesetih let in v začetku novega tisočletja prenavljali nekatere tržaške trge, niso upoštevali. Zdaj lahko le upamo, da jo bo upošteval arhitekturni biro Bradaschia, ki je po naročilu Občine Trst pripravil načrt za prenovo Trga sv. Antona. In da bo uspel trg preurediti v prostor druženja in srečevanja ljudi, ki se dobro počutijo, kar izhaja iz spletne platforme, v zelenem okolju.