USMRTITEV TALCEV: Izslediti zločince

Takratni nemški predsednik Johannes Rau je 17. aprila 2002 v Marzabottu ob prisotnosti predsednika italijanske republike Carla Azeglia Ciampija prosil Italijo za odpuščanje za pokol, ki so ga nacisti tam opravili v septembru in oktobru 1944. Tisti je bil najbolj znan nacistični zločin nad italijanskim civilnim prebivalstvom med drugo svetovno vojno. Bili pa so še drugi. V krajih Sant’Anna di Stazzema, Fivizzano, Monchio, v krajih Civitella in Val di Chiana in Padule di Fucecchio.

Storilci nacističnih pokolov so bili dolga desetletja neznani. Njihovo »iskanje« je leta 1960 »začasno arhiviral« takratni vojaški glavni tožilec. Dokumente so stlačili v znano »omaro sramote« z vrati, obrnjenimi proti zidu, ki je do njenega »odkritja« leta 1994 samevala v palači Cesi v Rimu.

Po odkritju je vojaško tožilstvo uvedlo celo vrsto preiskav proti nacističnim kriminalcem, odgovornim za pokole v Italiji. Mnoge je vodil glavni vojaški prizivni tožilec Marco De Paolis. Uvedel je kar 500 sodnih postopkov in privedel 17 procesov do obravnave, na katerih je bilo po več kot pol stoletja obsojenih 58 nacističnih kriminalcev.

Pretekli teden mu je nemški veleposlanik v Italiji Viktor Elbling izročil odlikovanje za izjemne zasluge, ki mu ga je bil podelil nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier.

De Paolis je v intervjuju v Corriere della sera ocenil, da pomeni priznanje »čast za državo, ki ga je podelila«. Spomnil je, da je leta 2008 začela delovati mešana komisija zgodovinarjev obeh držav, ki se je zelo resno in zagnano lotila odkrivanja v Italiji zakrivljenih nacifašističnih zločinov. Sodelovali so tudi številni nemški sodniki. Brez njihovega doprinosa ne bi bilo mogoče doseči, kar smo dosegli, je ocenil De Paolis.

Ob takem priznanju spomin kar sam od sebe poleti k drugi mešani zgodovinski komisiji, tisti italijansko-slovenski (ali slovensko-italijanski), katere zaključno poročilo z italijanske strani ni bilo deležno tolikšne pozornosti. Če ne bi izzvenelo omalovaževalno, bi lahko zapisali, da je v Italiji obtičalo v ... »predalu sramote.«

A v tem dopisu niso v fokusu italijansko-slovenski odnosi, temveč v Italiji zakrivljeni nacifašistični zločini. Obešenje desetih talcev 29. maja 1944 pri Proseški Postaji sodi gotovo mednje. Številčno ni primerljiv s tragedijo v Ardeatinskih jamah, vpisano v italijanski zgodovini kot »eccidio«, pokol. Je tridesetkrat manjši. A četudi bi bil žrtev nacifašistov en sam nedolžen talec, bi tisto bil vseeno nič manj krut in obsodbe vreden zločin.

Za pokol v Ardeatinskih jamah je bil obtožen in obsojen nacist, gestapovec in esesovec Erich Priebke. Za zločin pri Proseški Postaji ni znano, da bi bil kdaj kdo obtožen in obsojen. Ta stran zgodovine še ni bila napisana.

Morda ne bi bilo napak, ko bi se zasluženo odlikovani glavni vojaški prizivni tožilec zazrl tudi v to stran in obelodanil poboj nedolžnih talcev na Krasu z imeni in priimki tistih, ki so ga zakrivili. Vključno z nemškim oficirjem, ki je v italijanščini grozil Dragu Ukmarju in drugim prisilno prisotnim pričevalcem zločina, da jih bo dočakala usoda talcev, če ne bodo pokorni Hitlerju in Mussoliniju.