ZAPRTA POT: Bar, služba, maša. Meja.

Blagor tistim, ki bodo prihodnji teden po dobrih dveh mesecih spet šli k maši. Za vernike ima obred v cerkvi globok pomen, ker utrdi vero v boga in onostranstvo. A pomembno je tudi to, kar se običajno dogaja po maši. Ljudje poklepetajo, zato je nedelja tudi dan druženja. Veselimo se, da bodo pripadniki krščanskih in drugih veroizpovedi spet dobili to, kar deluje kot lepilo skupnosti.

Blagor tudi tistim, ki bodo v ponedeljek spet šli v svoj najljubši bar ali gostilno. Tudi lokali – zlasti v predmestjih in vaseh – so prostor, kjer se oblikuje identiteta, pripadnost kraju ali krogu prijateljev. Veselimo se, ker se v življenja vračajo kave, pijače in prigrizki, ki prav tako delujejo kot most med ljudmi. Poslanstvu bodo kos tudi s pravili medsebojne varnostne razdalje.

Blagor tistim, ki bodo s ponedeljkom spet začeli delati. Povratek v lastno tovarno, trgovino ali urad osmišlja bivanje in človeka poveže z državo. Kdor dela, prispeva k bruto državnemu proizvodu in s plačevanjem dohodnine omogoča gradnjo bolnišnic in cest, delovanje sodstva in vsega, brez česar bi bili neurejena, pračloveška skupnost.

Blagor tistim, ki bodo najbrž kmalu dobili dovoljenje za skupinske treninge. Šport, na drugačen način od vere, barov in dela, prav tako deluje kot vezivno tkivo. Podobno tudi potovanja, ki naj bi jih vsaj v omejeni obliki dovolili poleti.

In blagor tistim, ki so z nedavnimi rahljanji protikoronskih ukrepov dobili nekaj, kar jih je povezalo s čimerkoli. Že 500 metrov svobodnega sprehoda je mnogim dalo občutek, da so spet del nečesa. Soseske recimo.

A blagor tudi tistim, ki so v najhujših tednih karantene našli način, da so bili del neke skupnosti – recimo družinske – in ohranili neko identiteto. Saj, s pripadanjem skupinam se gradi identiteta. Ta izraz se zdi intelektualističen, primeren za razprave v akademskih ali ožjih krogih. A to, kar ta beseda označuje, je nekaj zelo vsakdanjega. Ne zavedamo se, toda identiteto izkazujemo že s tem, ko si pripravimo jutranjo kavo. Eni s kafetjero, drugi z džezvo, tretji s termičnim aparatom.

Plasti naše identitete se vračajo. Ostaja vprašanje zaprte meje. Prehajanje v drugo državo potrebujemo kot mašo, bar, šport ali sprehod po soseski. Čez mejo nas ženejo cenejše gorivo in gume pri vulkanizerju, seveda. A ne samo to. Niti predvsem to.