Tako rekoč pet minut pred dvanajsto so bili v parlamentarno proceduro o ustavnih spremembah vloženi amandmaji, s katerimi si slovenska senatorka Demokratske stranke in stranka Slovenska skupnost prizadevata, da bi Italija svojim državljanom slovenske narodnosti v ustavi priznala pravico do političnega zastopstva v Rimu. To konkretno pomeni, da se bo senat v prihodnjih dneh prvič odločal tudi o tem vprašanju v okviru prizadevanj zdajšnje vladne večine, da bi zmanjšala število senatorjev in poslancev. Če bi amandma vključili v člene, ki to število določajo, bi postal obvezujoč tudi pri oblikovanju vseh prihodnjih volilnih zakonov, ki jih v Italiji menjujejo kot srajce.
Tema ni nova in je razdvajala lokalno in državno politiko, posledično pa tudi zakonodajalca, že pri snovanju zaščitnega zakona pred skoraj 20 leti. Takratna razprava znotraj vladajoče leve sredine je obrodila precej ohlapno in kompromisno določilo o olajšanem zastopstvu, s katerim pa se je večina takrat tudi izognila obstrukciji desnice, ki je zakonu tako in tako nasprotovala na celi črti.
Danes je ozračje drugačno: da je potrebno revidirati določila o (čedalje bolj problematični) izvolitvi enega ali več Slovencev v parlament, obstaja zdaj prvič tudi načelno soglasje vodstev obeh slovenskih civilnodružbenih organizacij, ki pod svojo streho združujeta glavnino slovenskih društev in ustanov, in tudi podpora najvišjih lokalnih predstavnikov vladajoče Lige. Razprava v senatu bo pokazala, kdo resnično kaj zagovarja in kdo čemu nasprotuje. Čeprav se hkrati tudi zdi, da teren« za to pobudo sploh ni bil pripravljen in odmevnost vprašanja (do danes) ni presegla lokalnega okvira.
Ampak se morda motimo, zato sploh ne more biti narobe, da je vprašanje na dnevnem redu v parlamentu. Vsaj si bomo natočili nekaj čistega vina. Morda.