ZINGARETTI: Najtežje ga še čaka

Zmaga Nicole Zingarettija na ljudskem glasovanju za novega sekretarja Demokratske stranke je bila pričakovana. Med tremi kandidati največje opozicijske stranke je bil edini, ki ni bil tako vidno kompromitiran z dosedanjim vodstvom stranke. Deluje povezovalno, kar pomirja njene, od žolčnih znotraj strankarskih razkolov, zbegane privržence. Je tudi simpatičen in ljudski, videz pa je danes v politiki pomemben. Obdaja ga avreola enega redkih na levem političnem polu, ki še lahko zmaguje. To naj bi potrjevala njegova izvolitev za guvernerja Lacija, a tudi nedeljski uspeh, ki močno zmanjšuje manevrski prostor gladko premagane Renzijeve struje v stranki. A zasuk v levo še ni jamstvo za preobrat na državni ravni, kajti lanske parlamentarne volitve niso odnesle samo Renzija, temveč tudi vse kar se je pojavilo levo od DS.

Zingarettija zato najtežje še čaka. Podrejenost vodstva Gibanja 5 zvezd Salviniju vrača levico v igro, a pod pogojem, da oblikuje pogumen in verodostojen vladni program za Italijo in Evropo, ki lahko nagovori tudi del tistih, ki zdaj podpirajo stranke vladne koalicije (ne pa, da jih vzvišeno obravnava za ksenofobe ali bedake), in ponudi perspektivo čedalje večjemu delu prebivalstva, ki je obupal nad politiko. Tudi nad novo, ki v rimskih palačah že prakticira stare metode vladanja.

Zasuka iz sterilne opozicije v novo perspektivo levica ne zmore narediti sama. Sok alternative lahko črpa in oblikuje samo iz družbe, tiste, ki zavrača nacionalizem, je pozorna do človeka, posebej šibkejšega, odgovorna do okolja, mladih, družin in prihodnosti.

Pripravljena mora biti na čas, ko se bo kolo italijanske politike vnovič zavrtelo. Morda - glede na črne oblake, ki se zgrinjajo nad gospodarsko sliko države, se bo to zgodilo hitreje, kot se zdaj zdi.