Pahor: Kopiral sem Leopardija in Černigoja

Na koprski Filozofski fakulteti bodo 6. februarja predstavili obsežno znanstveno monografijo (Po)etika slovenstva (o kateri poročamo v o sosednjem članku) in njen protagonist se nove publikacije zelo veseli. Borisa Pahorja smo v prejšnjih dneh zmotili na njegovem domu pod Kontovelom med urejanjem korespondence in časopisnih člankov, ki so se nabrali v teh zadnjih mesecih. Kljub nedavni zahtevni operaciji, ki jo je prestal v katinarski bolnišnici, je skoraj 99-letni pisatelj poln načrtov. »Volje mi ne manjka, ne vem pa, če mi bo organizem dopustil, da storim vse, kar bi rad,« je pojasnil.
V ponedeljek bo Pahor prisostvoval koprski predstavitvi zbornika, ki nosi podnaslov Družbeni in literarni opus Borisa Pahorja. »Zelo sem zadovoljen z zbornikom, res je lep. V njem so dobri prispevki, ki so jih napisali slovenski, francoski, nemški, katalonski avtorji. Če bi tako tehtne članke pisali tudi o drugih avtorjih, bi jih najbrž drugače cenili.«
Sicer pa se tržaški pisatelj v teh dneh ukvarja tudi s skorajšnjim izidom dveh novih knjig. Prva bo čez dober mesec izšla pri milanski založbi Rizzoli: Figlio di nessuno - Un autobiografia senza frontiere (Nikogaršnji sin - Avtobiografija brez meja). »Nastala je v sodelovanju z novinarko Cristino Battocletti, kateri sem pripovedoval svojo zgodbo. Večkrat je prišla na obisk in me poslušala. V bistvu gre za razširitev knjige Tre volte no, saj sem tokrat spregovoril tudi o zasebnem življenju, ljubezni, vojaščini. V njej je tudi poglavje Testamento di un uomo laico (Oporoka laičnega človeka), kjer sem spregovoril o zame pomembnih temah: fašizmu, taboriščih, fojbah. Zanimivo, da mi niso pri založbi nič spreminjali ...«
Pri ljubljanski Cankarjevi založbi se medtem pripravljajo na izid Knjige o Radi, ki jo tržaški pisatelj posveča pokojni ženi Radoslavi Premrl. V njej je zbral najnovejše dnevniške zapiske, ki so nastajali v zadnjih letih, predvsem med ženino boleznijo in po njeni smrti. Dnevniški zapiski pa so tokrat priložnost za pripoved o njunem dolgem skupnem življenju. »Pri pisanju sem kopiral Leopardija in njegov Zibaldone, a tudi Avgusta Černigoja; njegove slike so bile sestavljene iz raznih koščkov, različnih materialov, tudi kose člankov je uporabljal. Nekako tako kot Srečko Kosovel v svojih Integralih ...«