Knjigovodja s filmsko kamero

Aljoša Žerjal pravi, da se je v njem očitno skrivala neka posebna pozitivna sila: ko je prvič dobil v roke filmsko kamero, je z njo »nehote« posnel dva izvrstna filma. Pisalo se je leto 1954, Aljoša je bil takrat 26-letni knjigovodja in uradnik pomorske agencije. Kamero mu je posodil legendarni fotoreporter Edi Šelhaus. »Bila je vojni plen,« se danes spominja nasmejani in energični Aljoša, »z njo sem posnel škedenjski pust, ki je bil takrat prava institucija. A tudi škedenjski portič, ki so ga baje uporabljali že Rimljani in ga danes ni več. Vanj se je izlival potok, ki je prihajal iz Ricmanj in je bil zaradi bližnje klavnice zelo pogosto rdeče barve. Morje je bilo umazano zaradi bližnje livarne ...mi pa smo se v njem radi kopali. Ekologije takrat nismo poznali.«
Aljoša Žerjal (poznan tudi kot Alessio Zerjal) bo 18. aprila (ob 20. uri) protagonist filmskega večera, ki ga v tržaškem Kulturnem domu prirejajo deželni sedež RAI, Slovensko stalno gledališče in Založništvo tržaškega tiska. Vse tri ustanove so tesno povezane z Žerjalovim delovanjem. Pri ZTT je pravkar izšla obsežna monografija Filmsko ustvarjanje Aljoše Žerjala, od 8-milimetrske do digitalne kamere. Knjigo, ki je izšla v dveh različnih izdajah (slovenski in italijanski), je uredil Massimiliano Fabris, v njej pa so zbrane stotine fotografij in besedil iz obsežne produkcije tržaškega filmskega amaterja.
Na primer iz tiste Krvave svatbe, ki jo je SSG uprizorilo na svojem odru in je bila po Žerjalovi oceni (in resnici na ljubo ne samo njegovi) prava umetnina. »Predstavo sem si ogledal trikrat, vsakič sem jo snemal iz drugačnega zornega kota.« Njegovi posnetki in končna montaža so po oceni filmskih izvedencev prava mojstrovina. Udeleženci nocojšnjega večera v Kulturnem domu si bodo lahko ogledali istoimenski dvajsetminutni film iz leta 2002, ki ga Žerjal uvršča med svoje najljubše filme. Na ogled pa bo tudi kolaž Iz mojega arhiva, v katerem je Žerjal zbral filmske odlomke iz filmov, ki jih je posnel na svojih številnih potovanjih, v Rižarni, med tržaškimi slikarji, a tudi odlomke fantazijskih stvaritev.
Škedenjski filmar je svoj arhiv podaril ustanovi RAI. »Filmi se počasi kvarijo, oni pa jih bodo kopirali in jih tako upam rešili. Ko bodo zaradi finančne krize ostali brez lastnih programov, pa jih bodo morda tudi predvajali,« se pošali. V arhivu so kot omenjeno res številni filmi: od tistih, ki jih je posvetil slavni partizanski bolnišnici Franji ali tržaški Rižarni, do portretov slikarjev Klavdija Palčiča, Giannija Brumattija, ali dveh svetovnih prvakinj - Mateje Bogatec in Tanje Romano. A tudi potepanje po kitajskih pokrajinah, med riževimi polji v Vietnamu, pod tibetanskimi vršaci, ali na vrhu Triglava.
In še zmagoslavje državnih prvakinj namiznoteniškega društva Kras, koncert violončelista Vasje Legiše med stalaktiti Briškovske jame, zlata maša Dušana Jakomina v rojstnem Škednju. Žerjal pravi, da je večkrat snemal tudi zato, da bi Italijani videli, s kakšnim bogastvom razpolagamo Slovenci. »Da bi videli, da nismo m..a,« reče on, v tisti zanj značilni mešanici slovenščine in tržaškega narečja. »Večino besedil je napisala moja prijateljica Mara Debeljuh, to so bili res izredni komentarji mojim filmom.«