»Rezija, rusko srce sredi Furlanije«

Največji italijanski dnevnik Corriere della Sera je svojo prilogo Italie namenil Furlaniji-Julijski krajini. Gre za vsebinsko zelo pisano in raznoliko prilogo, v kateri izstopajo posebnosti deželne stvarnosti, ki formalno ni več mejna ali obmejna, v resnici pa je je to svojo obmejnost še kako ohranila, čeprav v novih oblikah. Uvodno razmišljanje je prispeval pisatelj Paolo Maurensig, če ostanemo pri kulturi in politiki velja omeniti dialog med pisateljem Maurom Covacichem in podjetnikom (ter bivšim politikom) Riccardom Illyjem. Bivši tržaški župan in predsednik Furlanije-Julijske krajine je prepričan, da lahko dežela dobro izkoristi svoje raznolikosti le pod pogojem, da se učinkovito poveže s sosedi. Covacich, Tržačan, ki živi v Pordenonu, soglaša s to Illyjevo oceno, Trst pa v dobrem in slabem ocenjuje kot »živo telo« prejšnjega stoletja, kjer se stare raznolikosti (npr. slovenska in judovska skupnost) pridružujejo nove.
Pisatelj in germanist Claudio Magris razmišlja o Rižarni in njeni trpki zgodovini, ki je bila dolgo let zamolčana, »da ne bi preveč bremenila slabe vesti Tržačanov«. O grozotah Rižarne se dolga desetletja in pisalo in govorilo, čeprav se je že takoj po vojni vedelo, kaj se je v njej strašnega dogajalo. Priloga svetuje bralcem roman Borisa Pahorja Quì e proibito parlare. V prilogi ni mogla izostati Rezija, »rusko srce« Furlanije, kot piše v naslovu članka, ki nam ponuja nekatere stereotipe o dolini pod Kaninom. Pesmica v rezijanščini nam dokazuje, da jezik, ki ga govorijo Rezijani, ni ravno podoben ruskemu.