Vselej jo je vodila ljubezen do slovenskega jezika. Zanj je bila v otroštvu oropana. Evelini Umek, slavistki po izobrazbi, je bila slovenščina stalna sopotnica, tako na poklicni kot na umetniški poti. Veliko je pisala in napisala, pri nas jo poznamo zlasti po delih, vezanih na Trst.
Tako na poklicni kot na ustvarjalni poti ste večkrat spremenili smer, vaše vodilo pa je bila vselej beseda.
Beseda, odvzeta, potlačena beseda, me je zaznamovala; v zgodnjih otroških letih sem v svojem, slovenskem jeziku lahko govorila samo v zavetju doma. Komaj sem z mamo prestopila domači prag, sem bila obsojena na nemost. In prav zaradi prepovedi sem jo vzljubila – besedo, slovensko besedo. Ko se je oče sredi vojne in kasneje ob koncu vrnil domov, najprej iz specialnega bataljona in potem še z nemškega prisilnega dela, je večkrat rekel: »Moja hči bo šla v slovensko šolo.« In tako se je zgodilo. V šoli, v knjigah, ki jih je oče kupoval, se je beseda postoterila, potisočerila, odpirala mi je nove svetove, se spreminjala; bila je vesela, žalostna, jezna, sončna deževna ... Vpijala sem besede. Ljudje, ki so jih izgovarjali, so se med seboj razlikovali tako kot njihove besede. Poslušala sem njihove zgodbe iz besed, ki so jih ponazarjali s pogledi, mimiko obraza, kretnjo rok, držo telesa. Besede so se vedno znova uteleševale. In postajale resnične.
Besede nas določajo, so del naše identitete, razkrivajo naše korenine. Zato sem se zapisala besedi.
Med številnimi zaposlitvami, ki ste jih opravljali v Ljubljani, katera vam je najbolj odgovarjala?
V času, ko so ljudje ostajali v isti službi do upokojitve, sem jih sama nekaj zamenjala. Po končani slavistiki, sem bila nekaj let novinarka pri reviji Tovariš, dve leti sem poučevala na osemletki, nato sem se preselila v založništvo in nazadnje na televizijo. Na vseh teh področjih je beseda igrala pomembno vlogo: v reportažah, pri urejanju knjig in v televizijskih programih. V njih je poleg besede igrala glavno vlogo slika. Vse moje zaposlitve so mi pomenile velik izziv, vedno znova sem stala ob vznožju gore, ki sem jo morala osvojiti. Vse so mi v določnem obdobju življenja enako ustrezale, vse so me obogatile, da sem lahko kasneje na drugem področju nadaljevala svojo pot.
Več v današanjem (torkovem) Primorskem dnevniku.