Boterov cirkuški ljubezenski napoj

Cirkuška razposajenost, Boterovi debeluščki na slikah in projekcijah, klovni v dvorani in na odru na hoduljah, rokohitrci, dvigovalci uteži, krotilci, akrobati, še in še je bilo domislic, s katerimi je režiser (pred tem tudi operni pevec) Victor Garcia Sierra, rojen v Venezueli, udejanjil svojo zamisel, da bi Donizettijev Ljubezenski napoj uskladil s serijo slik, ki jih je kolumbijski slikar Fernando Botero posvetil cirkuški umetnosti. Rezultat je zelo razgibana scenografija, ki jo je Marco Guion dopolnil s poplavo raznobarvnih kostumov.

Cirkus je zabava, ki v sržu vedno skriva kanček melanholije in se nekako zrcali v oksimoronu »igriva melodrama«, s katerim je Donizetti označil svojo mojstrovino-mojstrovino, katere genialni libretto, ki ga je spisal Felice Romani, je že sam po sebi užitek, do pičice spojen z glasbenim tkivom. Dulcamara kot arhetip brezvestnega prodajalca, ki širokoustno zavaja prostodušne vaščane, Belcore kot prototip objestnega vojaka, v središču zgodbe pa nebogljeni Nemorino in mnogo bolj pretkana Adina, ki se od vsega začetka spogleduje z zgodbo Tristana in Izolde, ko Wagner še ni ovekovečil tragedije nesojenih ljubimcev ...

Opera se kar pogosto vrača na tržaški oder (zadnji dve postavitvi segata v leti 2010 in 2015), zato je občinstvo z navdušenjem sprejelo drzni režiserjev predlog, ki se je rodil pod okriljem Nausica Opera International, v Trst pa se je vrnil tudi Simon Krečič, ki je lani dirigiral Donizettijevo Hči polka in si zaslužil zaupanje umetniškega vodstva. Mojster, ki je tudi umetniški vodja mariborske Opere, je pevce, zbor in orkester vodil z zanesljivo roko, včasih tempo nekoliko prilagodil spremenljivim okoliščinam, v katerih sinhronizacija še ni bila povsem natančna, znal pa je tudi izluščiti lirske oaze, med katerimi je orkester mehko in občuteno spremljal soliste.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.