Carmen: dobri protagonisti, a šepajoča režija

»Rodila sem se svobodna, in svobodna bom umrla ...«, zakriči Carmen svojemu bivšemu ljubimcu in morilcu, vdana v usodo, ampak ponosna in nepopustljiva, kot mnoge ženske, ki svoje odločitve plačajo z življenjem, danes kot nekoč. Čudoviti naslovni lik je Georges Bizet na podlagi libreta, ki sta ga Henri Meilhac in Ludovic Halvy priredila po noveli Prosperja Merimeeja, ustvaril s silovito umetniško močjo - l'opera par excellence, kot je zapisal René Leibowitz - se je po šestih letih vrnil na oder tržaškega gledališča Verdi in nas znova zapeljal in osvojil, predvsem po zaslugi protagonistke, gruzijske mezzosopranistke Ketevan Kemoklidze. Šarmantna pevka je z izostrenim gledališkim instinktom svoji interpretaciji vdahnila dramaturško prepričljivost, ki jo je inteligentna in muzikalična uporaba lepega, čeprav ne posebno močnega glasu, dopolnila z umetniško dovršenostjo. Všeč nam je bil tudi njen partner, tenorist Gaston Rivero, ki se je zelo iskreno in predano poistovetil z likom Don Joseja: obarval ga je s sočno in moško zvenečim glasom ter nam prelepo arijo z rožo zapel z ganljivimi odtenki.

Odličnost protagonistov žal ni dobila primernega okvira: Carlo Antonio De Lucia in Alessandra Polimeno sta začrtala dokaj pusto scenografijo. De Lucia je bil odgovoren tudi za režijo, ki je v prenekaterih prizorih našla neprimerne rešitve, da ne govorimo o koreografijah, popolnoma tujih španskemu »duendeju« oz. duhu flamenka, ki jih je pripravila Morena Barcone. Nova postavitev, ki jo je gledališče Verdi pripravilo v koprodukciji z japonsko Kitakyushu City Opera, nam je torej pustila mešane občutke lepega doživetja po zaslugi odličnih protagonistov ter izgubljene priložnosti na področju režije, scenografije in koreografije. Pozivne plati so vsekakor odločno prevladale, kar so potrdili tudi dolgi aplavzi polnoštevilnega občinstva. Ponovitve se bodo z dvema pevskima zasedbama vrstile do sobote.