France Prešeren je eden tistih velikanov slovenske književnosti, za katerega se nam zdi, da ga dobro poznamo. Biografski podatki so nam znani še iz šolskih klopi, njegove verze smo – vsaj pred nekaj desetletji – morali znati na pamet, njegova Zdravljica nas spremlja ob vsakem pomembnem slovenskem dogodku. Vsi vemo, da se je dr. France Prešeren rodil v Vrbi na Gorenjskem leta 1800 – letos mineva torej 220 let od njegovega rojstva –, v zavetju cerkve sv. Marka (k čemur je nedvomno pripomogel tudi kantavtor Vlado Kreslin z uglasbitvijo njegove pesmi Vrba). Da je bil odvetnik z neravno posrečeno kariero, saj so mu oblasti večkrat zavrnile prošnjo za advokaturo, in brez prebite pare. Da se je rad družil z izredno izobraženim filologom in literarnim kritikom Matijo Čopom. Da je bil noro zaljubljen v očarljivo, mlado, bogato in nedotakljivo Primičevo Julijo. Da sta njegov nesporni talent in odločitev za slovenski jezik (čeprav bi mu nemščina omogočila večjo vidljivost) slovensko književnost povzdignila na evropsko raven ...
O vsem tem pripoveduje tudi nov avtorski projekt Nede Rusjan Bric, ki pa naše dosedanje vedenje bistveno nadgrajuje: v predstavi Dr. Prešeren, ki je krstno uprizoritev doživela sredi decembra lani kje drugje kot v Prešernovem gledališču Kranj, nam namreč ponudi novo perspektivo. Novogoriška režiserka na literata in človeka pogleda skozi oči žensk, ki so ga spremljale skozi življenje.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.