Sobota, 13 avgust 2022
Iskanje

Film o večni ljubezni

Intervju s filmskim režiserjem Pupijem Avatijem

Gorica |
28. feb. 2022 | 10:46
Dark Theme

Triinosemdesetletni filmski režiser Pupi Avati živi že skoraj šestdeset let v zakonu z ženo Nicolo. Skupne življenjske izkušnje so vplivale na snemanje celovečerca Lei mi parla ancora (Ona, ki me še nagovarja) iz leta 2021. Film so predvajali v petek v goriškem Kinemaxu v sklopu podelitve nagrade Sergio Amidei za življenjsko delo umetniku, ki je po rodu iz okolice Bologne in ki živi pa v Rimu. Gre za predzadnji ustvarjalni podvig režiserja, pisatelja in glasbenika, saj bo v kinodvoranah kmalu na ogled celovečerec Dante. Avati ga je posnel po svojem romanu L'alta fantasia (Visoka fantazija). Lei mi parla ancora je pripoved o življenjskem epilogu Giuseppeja Sgarbija. Po petinšestdesetih letih zakona se je ob izgubi žene oče založnice Elisabette in likovnega kritika Vittoria odločil napisati avtobiografski roman o veliki ljubezni. Pupi Avati jo je z istim naslovom prestavil na filmski trak.

Koliko avtobiografskega je v tem celovečercu?

Priznati moram, da nisem povzel veliko od zgodbe farmacevta Giuseppeja Sgarbija, saj sem jo pretvoril v precejšni meri v svojo pripoved. Gre namreč za poroko, ki me je zaradi trajanja spominjala na svojo, četudi je bila moja ob zamisli za film za desetletje krajša. Gre pa vseeno za zakona, ki sta trajala celo življenje.

»Vse dni svojega življenja,« pravi prisega ženina in neveste med poročnim obredom.

Zamisel, da lahko postrežem občinstvu pojem večnosti, ki lebdi nad celovečercem, se mi je zdela zanimiva in dovolj žgečkljiva. Današnjost temelji na prekarnosti, začasnosti oz. na trenutkih, med katerimi ni posameznik sposoben opredeliti osebe, s katero živi, z nečim več kot z nazivom partner. Gorje si sploh zamišljati, da lahko danes obstaja nekdo, ki presega vlogo partnerja. Vse se lahko zaključi jutri in vsak lahko postavi nov začetek svoji zgodbi. Meni pa se je zdel pojem večnosti ob ljubljeni osebi izjemno zapeljiv.

To filmsko zgodbo ste bili zaradi pandemije prisiljeni prikazati na platformi, namesto da bi jo v kinu.

Gre za boleče odkritje. Številni gledalci, ki si celovečerca ne bi ogledali v kinodvorani, so si ga ogledali po televiziji. V kinodvoranah se prav gotovo ne bi zbral milijon ljudi, kolikor si jih je film ogledalo na platformi Sky.

Celoten intervju lahko preberete v nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava