Five - londonski fantje so se potrudili

Glasba iz osemdesetih let je še vedno aktualna. Nostalgija po takratnih glasbenih trendih je v zadnjih letih vse bolj v ospredju, še najbolj na angleškem otoku. Naj omenimo le nekaj bendov, ki se spogledujejo z osemdesetimi: Franz Ferdinand, Bloc Party, Editors in The Vaccines. Med te sodi tudi londonski bend White Lies, čigar glasba se sicer približuje tudi ameriškemu valu new wave glasbe (beri The Killers, Interpol). White Lies nam danes ponujajo novo ploščo Five, ki je očitno peta plošča mladega angleškega tria.

Prvi album To Lose My Life ... je bend izdal leta 2009 in z njim takoj doživel viden uspeh. Pevec, kitarist in pianist Harry McVaigh, basist in avtor besedil Charles Cave ter bobnar Jack Lawrence - Brown, so po izidu prve plošče veliko koncertirali in to ne le na angleških tleh. Nastopili so tudi kot predskupina mednarodno uveljavljenih zasedb Coldplay, Kings of Leon, Muse in Glasvegas in dobili tako priložnost, da se predstavijo širši javnosti. Po dveh letih je bend izdal nov plošček Ritual, leta 2013 album Big TV, tri leta kasneje pa Friends.

Letos se fantje vračajo z devetimi novimi komadi na albumu Five. Plošča je izšla prvega februarja, traja pa malo več kot štirideset minut. Bend se je odločil za tvegano potezo in izbral za prvi single albuma skoraj osemminutno Time To Give. Izbiro so oboževalci in glasbeni kritiki zelo dobro sprejeli, saj gre objektivno gledano za res dober in pozitivno naravnan komad. Fantje so se z novim ploščkom končno oddaljili od žalostnih in nostalgičnih melodij, kar potrjuje tudi naslednja, poskočna Never Alone. Kick Me je bolj resen komad, v katerem se prvič pojavijo akustične kitare, na koncu pa tudi klavir. Z melodičnim synth-pop singlom Tokyo so Cave in ostali zadeli v črno, saj je pesem pravi radijski hit. V komadu Jo? pridejo končno v ospredje tudi kitare, ravno tako pa tudi v skladbi Denial. Angleški trio se je tokrat res potrudil!

Five

White Lies

New wave, synth pop

PIAS, 2019

Ocena: ★★★★