»Glasbo delim na dobro in slabo«

Slovenski violončelist Luka Šulić bo po svetovnem uspehu v duu 2Cellos stopil na pot solističnega projekta, ki bo premiero doživel v Trstu. Koncert bo v sredo, 5. junija, ob 21. uri v opernem gledališču Verdi, mariborski glasbenik pa bo s tržaškim orkestrom krstil edinstveno različico Vivaldijevih Štirih letnih časov za violončelo in godalni orkester. Program koncerta predvideva tudi dodatna presenečenja s skladbami drugih avtorjev (od Haydna do Puccinija in Piazzolle) in posebno gostjo - violinistko Evo Šulić.

Šulić, rojen v družini glasbenikov, je obiskoval zagrebško Akademijo za glasbo in se nato izpopolnjeval na Dunaju in v Londonu. S prijateljem violončelistom Stjepanom Hauserjem se je leta 2011 odločil za poskus, ki je postal prelomnica v že uspešni klasični karieri: nastal je namreč duo 2Cellos, prava svetovna senzacija s strastnimi, spektakularnimi izvedbami priredb pop in rock hitov.

V duu ste postali crossover zvezdnik, solo pa se predstavljate v klasični preobleki: čeprav je treba priznati, da ima Vivaldi kar »rokovski« potencial ...

Absolutno. Vivaldi odlično prenaša rokerski stil igranja, kar zelo odgovarja mojemu intenzivnemu načinu izvajanja. Hkrati njegova milina ustvarja unikatno, zelo inspirativno kombinacijo. Njegovi Štirje letni časi so sploh eno najbolj ikoničnih del v zgodovini glasbe in obožujem te koncerte od svoje mladosti. Zato sem sanjal o tem, da bi jih zaigral na violončelo.

S svojo kariero ste pokazali, da ste klasični glasbenik z rokovsko dušo. Ima sploh smisel razlikovati med klasičnimi in »drugimi« glasbeniki?

Nimam rad kategorizacij. Glasbo delim na dobro in slabo. Prepoznavam glasbo, ki me navdihuje in za katero čutim, da se lahko dotaknem publike. To je edino, kar me zanima: emocija, strast, sporočilo, ne glede na žanr.

Vrnitev k Vivaldiju pa pomeni, da ste vsekakor pogrešali »tradicionalno« koncertiranje?

Seveda sem, čeprav sva tudi v duu v bistvu igrala zelo klasično. Večinoma pa sva uporabljala električna glasbila, ki so primerna za izvajanje v velikih prostorih kot so stadioni; priznam, da mi je včasih manjkal moj tradicionalni, leseni instrument. Zaradi tega se zdaj z večjim veseljem vračam h klasični glasbi in gledam nanjo s širše perspektive. Recimo, da sem manj obseden z detajli, kar ne pomeni, da nanje ne pazim, ampak, da sem se naučil gledati na širšo sliko. Zanima me repertoar, ki je lahko zanimiv in atraktiven tudi za nekoga, ki navadno ne zahaja na koncerte resne glasbe in ga lahko privabim s primernim programom. Na glasbo skušam gledati namreč skozi oči laika, hkrati pa kot glasbenik skrbim, da zadovoljim svoje umetniške standarde in želje.

Pogovor si lahko v celoti preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.