Iacchetti: »Nastopanje mi je zelo koristilo«

V gledališču Contrada bo danes ob 20.30 še zadnja ponovitev komedije Hollywood burger, v kateri nastopata Pino Quartullo, ki je tudi režiser igre, in Enzo Iacchetti, širšemu občinstvu znan kot voditelj zelo popularne televizijske oddaje Striscia la notizia. Iacchetti je pristal na pogovor pod pogojem, da ne bi govoril o nastopanju na televiziji, a je bilo kljub temu – ali morda ravno zato – kramljanje res prijetno. Iacchetti nam je tudi takoj »vsilil« tikanje.

V komediji igraš vlogo filmskega igralca z izvirnim imenom Burt Bart, ki naj bi poznal vse največje filmske zvezde. A ni ravno tako ...

Gre za zgodbo dveh neuspešnežev – morda se vsak izmed nas v določenih pogledih poistoveti z enim izmed njiju –, ki pa še vedno verjameta, da jima bo uspelo, da nista dekadentni osebnosti. Komedija ni vedno politično korektna, saj sta oba prepričana, da so za nezgode krivi drugi. In prav zato gledata z zagrenjenostjo na vse, kar ju obdaja, in za lastne neuspehe krivita črnce, homoseksualce, kogarkoli. Navidezno sta torej nekorektni osebnosti, a bistvo je, da svoje mišljenje predstavljata tako, da se ob gledanju smejiš. In na koncu predstave bi ju gostil doma, saj sta konec koncev simpatična.

Lahko glavna junaka Leona in Burta primerjamo s spletnimi komentatorji, ki so v realnem življenju popolnoma različni kot na spletu?

Čudovita primerjava, res umestna. Na Facebooku lahko vsakdo strelja največje kozlarije misleč, da mu ne more nihče do živega. In z deskanjem po Facebooku se nekako želiš znebiti vseh frustracij, ki so posledica pravega življenja. Isto se dogaja z Leonom in Burtom, njun Facebook pa je menza hollywoodskih studiev, kjer lahko pravita karkoli. Govorita o prijateljstvu z Nicholsonom ali De Nirom, v resnici pa nimata niti denarja, da bi plačala hamburger. Gre za dva nemarneža, za kronična lažnivca.

Na odru se počutiš kot doma, kaj pa bi izbral med televizijo in gledališčem?

Rodil sem se v gledališču. Pri devetih letih sem igral gluhonemega otroka v vaški narečni skupini. Nastopanje mi je zelo koristilo, saj sem bil v vsakodnevnem življenju zelo zelo sramežljiv, na odru pa sem se spremenil. Gledališče je bilo zame pravo zdravilo. Obenem sem velik privrženec ameriške šole, ki je drugačna od italijanske: v Italiji moraš, če si pevec, samo peti, če si igralec, samo igrati in tako dalje. V Ameriki pa pravi igralec poje, pleše, nastopa v komedijah in dramah, na televiziji in v gledališču. Občinstvo spravi v smeh ali v jok. To dokazujejo vsi največji igralci. Pri nas smo presenečeni, ko pevec uspešno nastopa tudi v filmu. Televizija mi zelo ugaja in so seveda zaslužki neprimerno večji kot v gledališču, a se rad posvečam vsemu. Moram pa priznati, da najraje nastopam v gledališču, čeprav je nekoliko bolj utrudljivo.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.