»Jeziki pripomorejo, da posredujem svoj notranji raznoliki svet«

O svojem umetniškem snovanju pravi, da je hermetično. Vsekakor je poezija Liliane Visintin zelo svojstvena. Navadno jo zaznamujejo tri značilnosti, ki jih zna kreativno uporabljati. Globoko je bila zasidrana v Laško, območje na Goriškem, kjer je slovenska prisotnost res na svojem zahodnem robu. Sicer pa pesnica zamenjuje to območje, ki je še vedno zaznavno delavsko obarvano, za bolj »meščansko«: za svoj novi dom je izbrala Gorico.

Na dva smo navajeni, na tri manj: vi se izražate v slovenščini, italijanščini in španščini. Jih uporabljate izmenično ali vsakega z določenim namenom?

Jezik je povezan s čustvi oziroma izraža sile, ki tlijo v nas, se premikajo in oblikujejo, ne samo misli, temveč tudi naše duševno stanje, in jezik jih posreduje. Vsako čustvo ima lastno energijo, lastnost, ki izstopa in se pravilno prelije v zvok, harmonijo, zato jeziki v mojem primeru pripomorejo, da posredujem svoj notranji raznoliki svet.

Različni so jeziki vaše poezije, od kod pa izvira vaš ustvarjalni naboj?

Pri poeziji, kot pri vseh umetnostih, gre najbrž na osnovni ravni za nadarjenost umetnika, da ustvari verze, ki živijo, imajo ritem, estetiko. Rekla bi, da so to prirojene stvari, ki so dane, podarjene. V mojem primeru pa sem jih podedovala po materi.

V glavnem so tri tudi zaobjete teme, ki jih v vaši poeziji najpogosteje načenjate: krajinska, socialna in ženska vprašanja.

Ko pišem, sem precej avtoreferenčna, zato me osebe, notranji svet in okolje navdihujejo.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku. Ob 75-letnici našega dnevnika vam ponujamo posebno ugodno naročnino: tiskana izdaja za 99 evrov, digitalna izdaja pa za 75 evrov.