Srečko Kosovel ni za časa življenja dočakal nobene knjižne objave. Od leta 1927, ko je Alfonz Gspan uredil prvo zbirko Pesmi, do najnovejše Vsem naj bom neznan, za katero je poskrbel Miklavž Komelj, je vsak Kosovelov verz prišel do bralcev s posredovanjem urednikov. Kar ima neizbežno negativno plat; v dobrih 90 letih sta se tako status pesmi in odnos urednikov do njih dodobra spremenila, nekateri uredniki so bili pri transkripcijah bolj natančni, drugi manj, včasih so kaj spregledali, v nekaterih primerih streljali mimo ... »Objavljivost ali neobjavljivost posamezne pesmi ni samo vprašanje konceptualne odločitve, temveč tudi fizične berljivosti,« je na torkovi predstavitvi knjige Vsem naj bom neznan v Tržaškem knjižnem središču dejal Komelj, po izobrazbi umetnostni zgodovinar, sicer pa tudi pesnik in danes najbrž največji poznavalec Kosovelove pisave. Komelj je na rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani pregledal vso neobjavljeno zapuščino Srečka Kosovela. Tudi sam je bil izredno presenečen, ko je ugotovil koliko zanimivega gradiva se skriva v tistih škatlah: na koncu se je z njegovimi spremnimi besedili in opombami vred nabralo za skoraj dva tisoč strani.
V dveh knjigah (založba Goga) najdemo Kosovelove sprotne zapiske, pisma, pesmi, fragmente za prozne zgodbe, drame, romane. Eden izmed njih naj bi nosil naslov Bakterije, njegova protagonista naj bi bila nihilistična terorista, ki gojita bakterije za teroristični napad ...
Tržaške predstavitve sta se ob Komelju udeležila Mateja Kralj, odlična poznavalka Kosovelovega življenja in opusa ter skrbnica Kosovelove spominske sobe v Sežani, in Ravel Kodrič, ki je uredniku pomagal zlasti pri kontekstualizaciji Kosovelovega pisanja.