Ko se srečajo sorodne (pesniške) duše ...

»Izgovor« za četrtkovo pesniško druženje v nadvse posrečeni lokaciji, nekdanji javni šentjakobski pralnici, lučaj od bližnje večstopenjske šole s slovenskim učnim jezikom, je bil izid dvojezične antološke zbirke tržaškega pesnika Marka Kravosa Quattro venti – Štirje vetrovi, ki je letos ugledala luč pri založbi Multimedia iz Salerna.

Naj vas tankost novoizšle knjige ne zavede – je prisotne posvaril dolgoletni Kravosov prijatelj, prav tako pesnik Roberto Dedenaro – izbor pesmi, razporejenih na štiri razdelke, je odlična odskočna deska za »skok« v polstoletni pesniški opus Marka Kravosa, ki ga prežema zlasti sočna ironija. Ironija je dvorezen meč, ki pa ga »protagonist« četrtkovega večera spretno suče, meni Dedenaro, saj če odstremo ironično tančico, odkrijemo pri Kravosu globoke eksistencialne in socialne teme.

Spremno besedo k lični knjižici, s platnice katere gleda hudič, na čelo katerega je pribit Jezus (naslikal ga je tržaški ilustrator Ugo Pierri), je prispeval sarajevsko-tomajski pesnik Josip Osti, ki se je iz rodne Bosne preselili v kraško, Kosovelovo vas, hkrati pa tudi v slovenščino. Slučajno – ali mogoče tudi ne – so bili Kravosovi Čevlji prva pesem, ki jo je Osti iz slovenščine prevedel v srbohrvaščino. »Za njegovo poezijo je značilno čaščenje narave in vsega naravnega. In nič človeškega mu ni tuje. Je eden od pesnikov, v poeziji katerih se zven in pomen besed ne ločita, temveč prepletata. Objemata se. Kot strastna zaljubljenca,« je o Marku Kravosu zapisal Osti.