Krivopete so čudežna, modra bitja, ki so po ljudskem izročilu živela v gozdovih v Benečiji. S takim imenom so bila poznana zato, ker so njihove noge bile narobe obrnjene. V Krivopetnikih, mladinski oddaji, ki je na RAI 3 Bis na sporedu od februarja, pa sledimo skupinici enajstih otrok, ki preko stika s 17 starejšimi Benečani in s strokovnimi razlagami etnologinje spoznava kulturno dediščino in zgodbe Benečije in njenih ljudi. V oddaji sobivajo starodavne pravljice, skrivnostni zapleti in sodobna tehnologija. V ozadju dogajanja so bujni gozdovi, žuboreči potoki in osamele vasice, ki jih popestri živahnost otrok. Peto in zadnjo oddajo bodo danes, 9. junija, ob 20. uri predvajali na RAI 3 BIS (kanal 103) in spet v četrtek, 13. junija, ob istem času (prejšnje pa so dostopne na spletu). Minuli četrtek so jo javno predvajali v muzeju SMO v Špetru.
Avtorja oddaje za Slovenski program Deželnega sedeža Rai za FJK sta Lucija Tavčar in Jan Leopoli, pri oddaji pa so sodelovali dijaki dvojezične nižje srednje šole Pavla Petričiča iz Špetra, Inštitut za slovensko kulturo in Etnografski muzej iz Barda, etnologinja iz muzeja v Tolminu in Goriški muzej. Snemal je Studio Trak. Z avtorjema – Leopoli je hkrati tudi režiser – smo se pogovorili o oddaji in njenem pomenu.
Se je vaš pogled na Benečijo po tej izkušnji spremenil?
JL: Ostal je tak, kot je bil: z bridkostjo opazujem, kaj se je zapravilo, vidim pa tudi nek potencial. Benečija pa je v rokah Benečanov. Mi lahko pristopimo, o njej pripovedujemo, a prihodnost je v njihovih rokah. Če jezik zamre, pa z njim zamre vse ostalo.
LT: Snemanje Krivopetnikov je moji predstavi Benečije dodalo še več odtenkov barv in čustev. Benečija umira, težko je reči kaj drugega. Ponekod se trudijo z muzeji, mlekarno, razpršenimi hoteli, a vendar si težko predstavljam nek preporod. Po eni strani je Benečija zelo zavezana svojim koreninam, po drugi strani pa otroci v številnih primerih med sabo govorijo v italijanščini.
Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.