»Naj strela udari tistega, ki je pred nami izrekel naše misli«

Kontovelski zavetnik sveti Hieronim bi se verjetno namrdnil, ko bi izvedel za najnovejši šlager slovenske gledališke sezone, tisti o vse prej kot žlahtni komedijantski trojici Kobal-Celjsko gledališče-Nicolaj. »Že spet ta štorija o plagiatu,« bi zavzdihnil, in spomin bi mu poletel v študentska leta, tja v četrto stoletje po našem štetju, ko mu je učitelj Aelius Donatus ponavljal: »Pereant qui ante nos nostra dixerunt.« »Naj strela udari tistega, ki je pred nami izrekel naše misli,« bi lahko prosto podomačili stavek, s katerim je tisti Donatus postal bojda prvi zgodovinski zagovornik plagiata. Izrek pa daje tudi misliti, da že v antiki niso bili imuni pred ponaredki in podobnimi bolj ali manj kulturnimi grdobijami.

Sveti mož se tega učiteljevega pravila pri svojem prvem prevodu biblije v latinščino – imenovanem Vulgata, kot je v prispevku na slovenski deželni televiziji Rai lanskega oktobra spomnila Valentina Oblak – ni držal. Hieronim je bil pač v vsem dosleden: do samega sebe, pa tudi do del drugih, ki jih je prevajal. Teh je moralo biti kar nekaj, saj so poznejši umetniki belogradega svetnika skoraj vedno upodabljali ob pisanju ali pa s knjigo v roki. Tudi na sliki v kontovelski cerkvi piše z belim ptičjim peresom v zajeten zvezek ...

Biblijo in evangelije druži isti sveti imenovalec. Evangelijem pa se je drugače godilo kot Svetemu pismu. Ob štirih uradnih so v teku stoletij nastali še številni drugi. Apokrifni so jih imenovali. Niso bili pravi plagiati, a so prinašali zgodbe o Kristusovem življenju, ki so bile drugačne od »blagoslovljenih«.

Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.