Sobota, 13 avgust 2022
Iskanje

Naslednjič častim jaz

V prazničnem nizu Obrazi objavljamo zapis Štefana Čoka

Trst |
26. dec. 2021 | 9:18
Dark Theme

Nedelja, proti večeru, začetek decembra. Ne ravno prijetno vreme (veter in dež) je povzročilo, da sva z Roberto dan posvetila predvsem delu in študiju. Sicer je še kar otožno razpoloženje, ki ga je povzročila mešanica slabega vremena in ne-nedelje, saj je dan minil v dejavnem duhu, v določenem trenutku terjalo odgovor, ki sva ga složno poiskala v nekajmetrski poti do bližnjega puba in do obljubljene nagrade, ki jo je utelešal kozarec dobrega piva. Minilo je nekaj minut in že sva bila v popolnoma drugem svetu, v katerem je bilo glavno vprašanje naslednje: Svetlo ali ipa, ali kar temno? In predvsem: Malo ali veliko? Ko sva dobila vsak svoj odgovor na ta zahtevna vprašanja, se je razpoloženje že močno izboljšalo. Verjetno pa je ravno takrat mojo pozornost pritegnilo nekaj drugega.

Pri bližnji mizi, prav nasproti mene, sta se dve osebi pogovarjali v angleščini. Ne bi bil pošten, če ne bi priznal, da moje pozornosti nista pritegnila obraza teh dveh oseb, temveč njun pogovor. Predvsem, ker je potekal v angleščini: pri Svetem Jakobu je običajna lingua franca tržaško narečje, že pravilna italijanščina je prej izjema kot pravilo ... nato pa tudi zaradi vsebine pogovora, saj sta se ognjevito pogovarjala o civilni družbi na Poljskem, o politiki, ki jo do nevladnih organizacij vodi poljska vlada ... Vtem je na mizo prišlo novo pivo (moja neznana soseda se očitno nista obotavljala glede malega ali velikega; prazen kozarec je bil velik, ravno tako velik je bil tudi nov, poln), pogovor pa je že prešel na Belorusijo in na sedanjo migrantsko krizo, ki je prej posledica določenih diplomatskih in političnih računic v Minsku kot spontanih pojavov. Priznati moram, da so me teme tako pritegnile, da sem skoraj dobesedno prisluškoval neznancema (kar je bilo, resnici na ljubo, ne ravno elegantno ravnanje – ne do neznancev in niti do Roberte pred mano ...). Zanimala pa me ni le vsebina pogovora, temveč tokrat iskreno tudi obraza sodelujočih oz. vsaj tisti obraz, ki sem ga lahko videl: moški okoli šestdesetih, razkošna siva brada, delno plešasta glava, telo, ki je pričalo o tem, da je sodila odločitev v prid velikega in ne malega piva v življenjski standard te osebe. In potem dve glavni značilnosti: živahen par oči in usta, za katera si ne bi upal trditi, da so se smehljala (vsebina pogovora je bila namreč še kako resna!), so pa kazala na tisti elan, ki ga opažiš pri ljudeh, ko se pogovarjajo o stvareh, ki so jim pri srcu, ki niso le služba ali zanimanje, temveč življenjsko pomembno vprašanje.

»Kdo si, neznanec?« sem ga vprašal v mislih in začel ugibati. Gospod me je spominjal na tisti krasen tip človeka, ki sem ga lahko tolikokrat srečal na kakem mednarodnem dogodku, na katerem sem imel vedno priložnost, da sem skoraj nehote trčil v osebe, ki jih nisem poznal prej in jih nisem več srečal pozneje, so pa povedale veliko. Osebe radovednega pogleda in ust, ki so odražala elan, če se lahko poslužujem lastnosti, ki sem ju prej naštel, da bi malce posplošil. Ali je bil član kakšne nevladne organizacije? Mogoče svobodni novinar? In kaj ga je privedlo z vzhoda (moj notranji urad za določanje izvora neznanega človeka ga je že brez dvoma postavil nekam v srednjo ali vzhodno Evropo, čeprav je identifikacija slonela na tako stereotipnih predpostavkah, da bi se je lahko prej sramoval, kot se ponašal z njo) do tega prijetnega, a vsekakor še kar perifernega lokala pri Svetem Jakobu v Trstu? Radovedni bralec, ki je prišel do te točke zdaj verjetno pričakuje, da mu razodenem, da sem stopil do neznancev, ponudil še kozarec piva in dobil odgovore na ta vprašanja. A v resnici ni tako: neznanca sem pustil pri miru in se tako odrekel vsem odgovorom. Zgrešena poteza? Mogoče.

A tisti neznani obraz, tiste radovedne oči in tisti nasmešek, poln elana, so mi zadišali po nepričakovanih srečanjih, po potovanjih, po soočenjih ... včasih lahko nevedni prejmemo nekaj skoraj romantičnega, ki nas bo peljalo v nova odkrivanja pozneje. Nasvidenje, neznani obraz. Mogoče se bova še kje in kdaj srečala. Naslednjič častim jaz.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava